Park vojaške zgodovine Pivka je prodrl v zavest miroljubne manjšine Slovencev, ker so vanj umestili, pravzaprav skrili, komunistične spomenike iz Parka Brdo in vojašnice Poljče. Tja nikakor ne spadajo. Škoda je tudi, da jih skrivajo. Ti stasiti liki v groteskno kičastih držah so neizpodbitni dokazi, da je bila Jugoslavija diktatura. Z njimi bi lahko raznorazni dežmani dokazovali, da imajo prav. V demokratičnih deželah takšnih trapastih kipov ne delajo. A najbrž je to težava: oni bi radi postavljali točno takšne kipe, le drugim junakom …

Vendar so spomeniki komunizmu še najmanjša težava tega muzeja. Park vojaške zgodovine si ne zasluži naziva »muzej«. Je zgolj zbirka predmetov, ki se uporabljajo v vojnah. O postopkih, ki se uporabljajo v vojnah, tam ne izvemo skoraj nič. Glede tega so posoški muzeji – javni, zasebni in vklesani v skalo – neprimerno bolj zgovorni. Tudi predmeti v njih so zgovorni: kako iz bombe narediš lanterno ali iz čelade jušnik, na primer.

A med Parkom vojaške zgodovine in – lahko rečem vsemi – posoškimi muzeji je temeljna razlika: pivški vojno poveličuje, posoški pa jo obravnavajo. Spomin na posledice vojne je v Posočju zelo živ. Ljudje zaradi tega, kar so doživeli njihovi predniki, živijo, razmišljajo in ravnajo drugače, kot bi sicer. Prva svetovna vojna je tam pustila še vse kaj drugega kot kaverne in kupe železja …

Za kustose Parka vojaške zgodovine pa je vojna svetinja. O smiselnosti in učinkovitosti orožja in spopadov se ne sprašujejo. Park vojaške zgodovine je 3D oglas za vojsko in vojno. Vse neprijetnosti enega in drugega so pometene pod preprogo, v najboljšem primeru predstavljene kot izziv.

Kako vojaki ohranjajo vzpodbudno in bojno vzdušje? Kako skrbijo za čistočo in zdravje? Kako se spopadajo z lakoto, strahom, brezupom, brevoljnostjo, invalidnostjo, smrtjo tovarišev, lastnim umiranjem? … Himna, zastava, priznanja in čini očitno zadostujejo.

Kako se vojska oskrbuje? Kako deluje pratež? Kako se improvizira, kadar ni rezervnih delov, zdravil, oblačil in obutve? … Muzej postreže s kopico zmogljivih vozil, ki lahko ljudi in reči (v teoriji) pripeljejo kamorkoli.

Kako potekajo vojaške akcije? Kako sovražnika dobiti na finto? Kako so potekali znameniti zgodovinski spopadi na slovenskem ozemlju? Kako smo gradili gradišča, gradove, mestna obzidja, se obveščali pred vdori Turkov? Kakšen je bil gverilski vsakdan rokovnjačev in partizanov? … Na stopnišču je razstava starih zemljevidov, ki so se uporabljali tudi v vojaške namene …

Park vojaške zgodovine ni ne vojaški ne zgodovinski muzej, ampak skladišče sodobnih morilskih strojev. Ni delo zgodovinarjev, ampak drkalnica navdušencev nad vsem, kar je namenjeno pobijanju ljudi.

-

Ko sem se pred dvema letoma podal raziskovat zgornje Posočje, je bil moj prvi obisk v Bolnišnici Franji. Zdaj, ko sem raziskal še spodnje Posočje, je bil moj zadnji obisk v Parku morilskih strojev. V Posočje sem šel zaradi narave, a vojna se je izkazala kot naravni dejavnik obeh potovanj …

La kako bi vse skupaj doživljal, če bi bil vojaški navdušenec in bi vse te kraje obiskal v obratnem vrstnem redu? Najprej bi si ga v Pivki metal na roko ob vseh teh dolgih in trdih ceveh, ki brizgajo, kar pač brizgajo. Ko bi se kasneje na podstrešjih posoških zbiralcev naslajal nad bajoneti in otipaval raztrgane granate, bi mi morda padel uč na kakšno lepo obdelano in bi se vprašal, kaj je nekega predatomskega hipija pičilo, da je sredi ustvarjanja zgodovine v kotu kaverne v pločevino klesal rožmarinove vejice. Nato bi obiskal rove in kaverne in bi me spreletaval srh. V Kobariškem muzeju bi izvedel, da je tam srh spreletaval tudi največje dedce, in zakaj. In če bi se za konec teh izletov sprehodil skozi barake Bolnišnice Franje, bi se – če bi bilo v meni karkoli človeškega – prav gotovo nekaj premaknilo.

Le kaj bi bilo, če bi bil takšen izlet obvezen za vse, ki želijo postati poklicni vojaki?