{facebook http://za-misli.si/images/luka.jpg}

Zdaj je poletje docela zajelo moja pljuča,

srce, preostalo telo, vse do prstov na nogi.

Ko sonce prehaja v ozračje ranega popoldneva,

si ponavadi po dihalnih poteh spustim glasbo,

ki me je s svojimi akordi in vokalnimi harmonijami

že v najstniških letih povzdigovala v razširjeno

stanje in razvejano strast, ta pa se me potem drži

do ogrete noči, z vonjem razvnele trave,

okoliškega grmičevja, spominov in vabljive

brezmejnosti, ki jo življenje ponuja v svojem labirintu.

V takšnih trenutkih postane srce kot napihnjen balon,

ki ne doseže raztegljive meje, da bi se razpočil,

ampak ustvarja nekakšno romantično in blagohotno

črno luknjo, ki nežno in zapeljivo požira vase modrino

neba, pripeto na drhteče krošnje dreves in ustvarja

prijeten vetrič na koži, občutek svobode, zajet v

mehkem pozibavanju narave.

Še večer, ki se razteguje v medeno opojnost,

hrepenenje zvezd in lune, brenčeče žuželke,

v cvetočo črnino, ki šepeta, da ni konec raziskovanja,

občutja, kljub temu, da se je svet omejil v linearno

strmenje. Če le imam možnost, si takšne trenutke

nadrobim v prah in jih pospravim v malo stekleničko,

nato pa nanjo privežem vrvico in si jo kot obesek

nadenem okoli vratu. In ko opazovanje notranjega

diha pade v dih prostranega vesolja, ko se zrenje

sprevrže v eksistencialno zaljubljenost, takrat padem

v mehkobo postelje in se posujem z ostanki praha na

nepopisanem papirju.  

Luka Višnikar