Roman je prvi med enakimi, kralj Artur, Prstan Mogote, gospodar besednih umetnosti: »Edini, ki jih vse preseže, edini, da jih vse poišče, v črnini jih poveže.« Če bi bil glasbilo, bi bil orgle ali sintesizer. Če bi rasel na vrtu, bi poganjal med staro šaro ob ograji, kjer se mešajo vrtnine in pleveli …

Epika, lirika, dramatika … Roman popisuje dogodke – pripovedovanje. Dogodki povzročajo vtise (čustva, razpoloženja, vzdušja), ki jih je treba popisati – pesnjenje. In večina popisovanja vrednih dogodkov, ki povzročajo popisovanja vredne vtise, so odnosi – pogovarjanje (z glasovi, gibi, držo, vonji …).

»Toda to počno tudi črtica, pravljica, kratka zgodba, …« boste rekli. »V čem, razen v dolžini, jih roman presega?«

Odgovor je: »Prav v dolžini.«

Nekateri dogodki potrebujejo čas. V tem času se zgodi veliko reči in nemogoče jih je preskočiti. Pa tudi lepo jim je slediti – kot zaporedju obrokov v dobri gostilni. Lahko poješ golido nenadkriljive juhe in velik kos božanske sladice ter srkaš vonjave vsega vmes, ki prihajajo iz kuhinje. Sit si, dobro si jedel, a vendar si nekako lačen …

Čustva, razpoloženja in vzdušja se lahko hitro spremenijo. A za tem, kako nastajajo in se razblinjajo, mešajo in pretakajo, tičijo dogodki. Za vsako zgodbo so zgodbe, ki so se odvile prej, sicer ne bi bila takšna, kot je. Te zgodbe so kot pijače, ki se pijejo k posameznim jedem. Lahko jih ješ brez, a z je bolje …

Zgodbe se razvijajo zaradi odnosov. In odnosi se razvijajo zaradi zgodb. Odnosi so družba, s katero si v gostilni, vodja strežbe, točaj, kuhar in sosednja omizja. Vse to vpliva na obed; ista hrana v drugi družbi je druga hrana. In vpliva na to, v katerih gostilnah, kaj, kako in s kom boš jedel v prihodnje …

Če roman samo drvi iz dogodka v dogodek, je pust (najbrž se zato imenuje pustolovski roman). Če gostobesedno popisuje vtise, like, prostore in pokrajino, je težak (komur je to znak kakovosti, reče, da je globok). Če se liki predvsem pogovarjajo, pa je razvlečen (ljubitelji tega sloga bi rekli »poučen«). V dobrem romanu so vse te sestavine v pravem razmerju. Romanopisec jih odmerja in združuje kot kemik ali slaščičar. Skozi desetine, stotine strani je vse na svojem mestu zato, ker mora biti točno tam in takrat …

Krajša zgodba tega nima. Spoznamo samo majhen del osebnosti likov, njihove življenjske zgodbe in doživljanja. Tudi spremembe osebnosti in odnosov so vezane na en dogodek in predstavljene z enega zornega kota. Za več ni časa. Branje krajše zgodbe je, kot da si kuhar in bereš kuharsko knjigo, ali skladatelj in bereš partituro. Ni slabo, a bolje je jesti in poslušati …

Črtica, pravljica in kratka zgodba so sanjarjenje. Pesnjenje je sanjanje. Odnosi so odnosi. Roman pa je življenje … Roman ni nekaj, kar se je zgodilo prijateljem, ampak tebi – je tvoja dogodivščina. Vsrka te, potuje, doživlja in se pogovarja s tabo, ter te izpljune – drugačnega. Nebralci imajo samo svoja življenja. Mačke imajo devet življenj. Bralci pa imamo toliko življenj, v kolikor romanov smo padli; osnovno je le še en roman več – kot v 1001 noči …