Nekateri pojavi so skupni vsem človeškim skupnostim (in mnogim živalskim, če smo že pri tem). Imenujejo se kulturne univerzalije. Nekatere človeške skupnosti – med drugim tudi naša – se imajo za civilizacije. Ali tako o sebi razmišljajo tudi mravlje, ne vemo.

Je pa ena osnovnih značilnosti civilizacije prav to, da se skupnost ima za civilizacijo. Pripadniki vsake smatrajo, da je njihova civilizacija najboljša od vseh: preteklih in obstoječih. Da bi to dokazale, se spopadajo. V zgodovino se kot boljša civilizacija vpiše tista, ki je drugo porazila, zavzela in preobrazila vase.

Med pripadniki sočasnih civilizacij, prevelikih, da bi lahko druga drugo uničile, ponavadi obstaja določena mera spoštovanja, čeprav bi oboji raje videli, da onih drugih ne bi bilo. Zato civilizacije trgujejo in vzpostavljajo diplomatske odnose, druga drugo proučujejo in izmenjujejo zamisli. Te povezave so krhke in kaj hitro se zgodi, da neka civilizacija v očeh druge postane pol- ali necivilizacija. Vzhodni Evropejci smo za Zahodne polcivilizacija, Rusi pa so za ene in druge padli na raven necivilizacije. Na drugi strani pa ZDA veljajo za civlizacijo, čeprav so v mednarodnih odnosih dosti bolj brezobzirno nasilne in zajedalske kot Rusija.

Skupnosti, ki po merilih civilizirancev niso civilizacije, so manjvredne. Z neciviliziranci je dovoljeno početi karkoli – tudi reči, ki sicer veljajo za necivilizirane. Lahko se jih prisilno seli, zasužnjuje, muči, pobija in iztreblja, zavzema in izkorišča njihova ozemlja. Predvsem pa jih je nujno spreobračati v civilizirance in jim istočasno dati vedeti, da to zaradi svojega izvora nikakor ne morejo postati. To ne velja samo za početje Rusije v Ukrajini ali za ZDA povsod, kjer streljajo, pa ne gre za vojaške vaje. Tudi mi vse to počnemo z begunci, uvoženimi delavci, priseljenci in domačimi Romi.

V čem se torej civilizacije razlikujejo od necivilizacij? Katere so civilizacijske univerzalije?

Prva je povsem očitna in vseprisotna: kamni. Civilizacije so zgrajene iz kamnov. Družbe, ki gradijo iz zemlje, keramike in lesa, niso civilizacije; če imajo domove iz volne, platna in usnja, pa so že skoraj živali. Dejstvo, da so stavbe iz zemlje, keramike in lesa neprimerno bolj prijetne, tiste iz volne, platna in usnja pa priročne, pri tem ni pomembno. Zmrzovanje v temnih in vlažnih palačah s kupom odvečnih in težko uporabnih prostorov je civilizirano in pika. Ali za našo rabo: zakaj bi hiša imela samo pritličje, če se lahko vsake toliko kak prebivalec ubije na stopnicah, ko gre zalit rože na balkonu, na katerega gre samo zalivat rože?

Odveč pa v dostojni civilizaciji niso samo prostori, ampak tudi to, kar je v njih: pohištvo, okraski, navlaka in preobilje uporabnih reči, ki bi jih za enako mero udobja zadostovalo precej manj. Več oblačil kot imaš, dražja kot so in manjkrat, kot jih oblečeš, bolj si civiliziran – čeprav je ponošena, po telesu uležana trenirka iz navadnega bombaža dosti bolj udobna.

Udobje pravzaprav ni znak civilizacije. Če pogledamo samo stole in prestole, ki so jih skozi zgodovino uporabljali vladarji in imenitneži, gre v večini primerov za izrazito neudobna sedišča. Res na teh mučilnih pripravah praviloma jedo bolj okusno in raznoliko hrano od necivilizirancev. A Bill Gates je postal milijarder, medtem ko je iz dneva v dan naročal halo pico, zdaj pa tako prisluženo bogastvo zapravlja v restavracijah z Michelinovimi zvezdicami, kjer več ur sedi in poskuša različne hrane, ne da bi se katere zares najedel. A sveže ulovljene ribe in izkopani gomolji iz žerjavice med poležavanjem v travi so pač primitivna večerja.

Civilizacija ni poležavanje, ni igra, ampak je trdo delo. Civilizacijo je treba neprestano graditi, vzdrževati in braniti. Civilizacija zahteva kamnolome, rudnike in gradbišča. Ker tam nihče priseben noče delati, zahteva sužnje ali delavce, ki nimajo druge izbire, kot da vdihavajo morilski prah, če želijo biti siti, oblečeni in stanovati, preden zbolijo in v bolečinah umrejo. Še danes je vsak 200. Zemljan suženj. Precej jih je 'skritih' v civilizacijah, še več pa v tretjem svetu za potrebe civilizacij. Delavcev, ki imajo svobodo le na papirju, pa ne tu ne tam nihče ne šteje.

Pri takšnih žrtvah bi človek rekel, da je v civilizacijah vsaj vladarjem in bogatašem življenje z rožicami postlano. A vladarji morajo neprestano utrjevati svoj položaj, bogataši pa nadzorovati in vzdrževati svoje bogastvo. Oboje zahteva stroške, zato je treba oblast širiti in bogastvo večati. Če ju samo imaš, ju slejkoprej zmanjka. A tudi širjenje in večanje zahteva stroške, zato je potrebno še več širjenja in večanja.

In res, za vse civilizacije je značilna rast: rast izkoriščanja virov, rast količine opravljenega dela in rast bogastva bogatih, kolikor razmere dopuščajo. In to traja vse do večje spremembe razmer, kar civilizacijo pahne v necivilizacijo.

Za razliko od neciviliziranih družb, ki se lahko stoletja ali tisočletja skoraj nič ne spremenijo, so za civilizacije spremembe neobhodne. Kadar so uspešne, pride do razcveta, kadar niso, pa do tiranije. Ta nihanja so sestavni del civilizacij. Vendar ne gre za enakomerno nihanje, ampak za pospešeno. Vsak naslednji nihaj – v eno in drugo smer – je močnejši. Zato smo imeli v 16. stoletju reformacijo in čarovniške procese, v 17. znanstveno revolucijo in kolonizacijo in 18. razsvetljenstvo in industrijsko revolucijo, v 19. razcvet znanosti ter Belgijski Kongo in združenodržavsko suženjstvo, v 20. človekove pravice in holokavst, v 21. pa imamo internet, na katerem si bomo lahko s kavča ogledovali konec sveta, vse dokler ne bo dosegel kavča.

Civilizacije so ranljive. Civilizacija Starega Rima je cvetela, dokler je po cestah prihajalo žito, po akvaduktih pa voda. Ko so 'barbari' zaprli ceste in porušili akvadukte, ji niso pomagala še tako huda obzidja. V nekaj desetletjih se je pogreznila v srednji vek, na Forumu Romanumu pa so se pasle ovce.

Našo civilizacijo je zatresla že ena ladja, ki se je zataknila v Sueškem prekopu.