Slovenskih filmov ne gledam. Gledam pa napovednike zanje – v pričakovanju, da me kateri vendarle prepriča, naj grem v kino. Doslej me še ni. Napovedniki so pravi učbeniki slabosti slovenskega filma. No, v sprevrženem svetu filmarjev gre bržkone za vrline, sicer se ne bi hvalili z nečim, ob čemer bi se gledalci najraje udrli v tla namesto njih …

Podobne občutke vzbuja večina filmov za otroke in mladino. Neužitna mešanica podcenjevanja in precenjevanja povzroča otrokom prebavne težave, mladostnikom najstniške izpade, odraslim pa gre od nje kar takoj na bruhanje … Najboljše zdravilo so parodije na isto temo …

Žanr »slovenski film« je odporen na parodije. Celovečerna parodija bi se hitro sprevrgla v še en slovenski film, skeč pa nikakor ne more biti tako brezmejno nesmiseln kot izvirnik, če želi biti vsaj malo smešen. Poleg tega te ob gledanju slovenskega filma mine volja do kakršnegakoli odziva – tudi do norčevanja … Tiste tri minute 'jagodnega' nabora prizorov, ki jih ustvarjalci brezsramno zlepijo v napovednik, povsem zadostujejo, da si na tekočem z domačo filmsko bero, obenem pa nimaš pokvarjenega dneva …

Kaj nam torej napovednik pove o filmu in kaj o slovenskem filmu? Za primer bomo vzeli napovednika dveh mladinskih filmov, ki se te dni vrtita v kinih. Poletje, ko sem se naučila leteti (Leto kada sam naučila da letim) je srbsko-bolgarsko-slovaško-hrvaški, slovenske barve pa v tej secirnici zastopa Vesolje med nami.

V obeh primerih gre za ne več otroka in ne še odraslega, ki pride v neko vukojebino k babici, nato pa se vrstijo družinski in vrstniški zapleti in razpleti. Tisočkrat videna in prežvečena formula …

A ustvarjalci »Poletja« so se je lotili z zavedanjem, da gledalci to vedo. Znano ogrodje so uporabili, ker je ustrezalo zgodbi, ki so jo hoteli povedati. V napovedniku so nakazali, da glavni liki doživijo nekaj, kar jih zaznamuje, kar v njihova življenja, odnose in vedênje vnese nepovratno spremembo. Napovednik priča, da je film poln veselja in težkih trenutkov, dogajanja in premlevanja dogodkov.

Kaj pa so naredili ustvarjalci »Vesolja«? Tisočkrat videno in prežvečeno formulo so ponudili še tisočprvič. Ogrodju, ki deluje, so priredili in nanj nalepili zgodbo, da pač ne bi bilo samo ogrodje. Potačlali so vse klišeje. Likom sploh niso dali možnosti, da pokažejo znake življenja: značilni sin, mati, babica in zadrta vaška mularija. Zgodbo so 'obogatili' z mulatom in slepcem – ker to vžge pri festivalskih komisijah, ne zato, ker bi jih težave mulatov in slepcev posebej zanimale. Mulatstvo in slepota sta tako neosebna, da bi lahko šlo tudi za levkemijo in enonogost, debelost in demenco, albinizem in psihozo ali karkoli podobno modnega in sodobnega. In kako se filmsko ovekoveči drugačnost od običajnega? Takole! Bolje ne gre; lahko pa se vsaj potrudiš, da mojstrovini ne delaš sramote …

»Poletje« nas povabi v kino. Nekaj se zgodi, da povzroči prelom zgodbe in spremembo v likih, pa ne vemo, kaj – torej gremo gledat. Mogoče je celo kaj takšnega, kar bo premaknilo nekaj v nas … In še zabavno je – očitno se bomo smejali. Ni ravno za v zgodovino svetovnega filma, a denarja za karto nam verjetno ne bo žal …

Tudi v »Vesolju« se nekaj zgodi, ker se kregajo. A karkoli že to je, ne nakazuje nobene spremembe pri likih. Okoliščine za glavnega junaka so – kot gre razbrati iz napovednika – brezupne. Edina rešitev zanj je, da vukojebino zapusti – v stanju, v katerem jo je našel in v stanju, v katerem je vanjo prišel. In vse to je ozaljšano z leseno igro, s praznimi ali nesmiselnimi pogovori in drugimi značilnostmi žanra »slovenski film«. Liki od zgodbe nimajo nič. Kaj imamo torej lahko od nje gledalci? Je obogatila filmarje ali jim je važno zgolj to, da so podpisani pod celovečerni film? Zakaj bi šel to gledat v kino?

Daleč smo prišli od Fellinijevega Amarcorda … A »Poletje« daje vtis, da so ga ustvarjalci videli in se posledično zavedajo izpovedne moči filma. Pri »Vesolju« človek nima tega vtisa. Res pa so že v mojih študijskih časih Fellinija na AGRFT komaj omenili, kaj šele, da bi nam pokazali in z nami razčlenili kak njegov film. Mogoče pa je to krivo, da so slovenski filmi nekaj posebnega …