{facebook http://za-misli.si/images/luka.jpg}

Ljubim vas, polnovredne besede,

ko vlak me preseda skoz' mesta

in 'z neba na glavi pristajate,

pronicate v lase, oči prižigate,

sopotnica tiha, podkožna,

kot vesolje rasteš, razširjaš,

kot mikroskop v globino zreš,

teleskop v daljave,

ko potrpežljiv je pogled in mirna je kri,

nevidnost, kot duh se ponuja, vonjave,

okus, odrešenje, ko trava mi poje, darov

polna njiva in najtrša misel je voda, postajanje.

Sava narasla, polna je čaša, ki sušo odžeja,

ribič pri jezeru, ki sanje lovi, morda ribe

iz podzemlja, arhetip za površnost sveta,

da levijo se iz kože, pohodniki strumni,

osamele hiše, na obrazih razmišljanja,

žuborenje potoka, tu čas se ustavi.

Mag si, srce alkimije, most do vrhunca,

ko mrak se obrne in dan se nasmeje,

žerjavica, pod skorjo tliš, nad oblaki,

v večernem objemu, v snu se hraniš do jutra.

Presveta si poezija, žrelo tvoje globoko,

naj slava se ti piše, najvidnejši spomenik

in najsvetlejši grob.

Luka Višnikar