Vojska je spet priljubljena. Vojska je edina, ki stoji med nami in – khm – vojsko … Ena teh vojsk je imela vojaško parado, druga pa ima dneve odprtih vrat. V Mariboru je svoj dan med drugim obeležila z letalskimi akrobacijami nad strnjenim blokovskim naseljem in vojašnico, v kateri se je takrat trlo družin z razigranimi otroki, namazanimi z bojnimi barvami. Jedli so golaž, poslušali glasbo in se lovili okoli oklepnikov, prevelikih, da bi v Sloveniji lahko služili čemerkoli, razen ogrodju za otroško igro (kot Banksyjev vodni top).

In kaj imata skupnega zastarela ruska vojaška parada in dnevi odprtih vrat neuporabne slovenske vojske? Obe se hvalita skoraj izključno z orožjem: s sredstvi za pobijanje ljudi in rušenje domov, z vozili, ki učinkovito prinašajo in slabo prenašajo uničenje. No, dnevi odprtih vrat znajo postreči tudi s prikazom prve pomoči – kako vojska krpa, kar je pravkar razdejala – to pa je tudi vse.

Toda, a je to res edina stvar, ki ne prinaša gorja in trpljenja, s katero se lahko vojska pohvali? A vojaki sami sebe res vidijo predvsem kot napadalce, morilce in uničevalce, ne pa tudi kot branitelje, zaščitnike in graditelje?

Čeprav zadrti častniki temu očitno ne priznavajo vrednosti, je naloga vojske tudi obramba in zaščita – drugi vojski preprečiti ali vsaj otežiti uničevanje. Vsaka država je ponosna na svoja mogočna mestna obzidja, težko dostopne gradove in neosvojljive trdnjave. Zgodovina res skrbno šteje žrtve in časti poveljnike, ki so pobili več nasprotnih vojakov, kot izgubili svojih. Rada se razpiše tudi o vdorih v mesta, zavzetju gradov in osvojitvah trdnjav. Nihče pa ne šteje življenj, ki so jih zidovi, okopi in trdnjave rešili … Ja, vojska tudi gradi. Zgodovina mnogih ljudstev obstaja zgolj po zaslugi trdnih zidov, za katerimi so se izognila iztrebljenju in vanje vklesala spomin na svoj obstoj …

Tudi sodobno zdravstvo, lekarnarstvo in nega marsikaj dolgujejo vojski. Če ta ne bi potrebovala in terjala učinkovitega zdravljenja, bi morda zdravniki še danes razpravljali o neravnotežju tekočin kot vzroku za bolezni ter za covid krivili smrdljiv mestni zrak. Tudi cepivo je neke vrste obzidje: ne ščiti povsem, ne zaščiti vseh, iz njega ti lahko pade kamen na glavo, a je le bolje kot sedeti pred hišo in čakati, da te prvi mimoidoči teleban posili ali ti odrobi glavo …

Tako vojska na obzidju, kot vojska, ki to obzidje naskakuje, morata misliti na oskrbo z vodo, hrano, obleko, zdravili, opremo in streho nad glavo – kratko in dolgoročno. To je dosti mišljenja, dosti domislic, dosti težkih odločitev. Molitev ne pomaga; zanesti se je treba nase in drug na drugega – velika in draga šola življenja …

Vojska vzpodbuja izobraževanje. Naše šole bi bile še danes verske ustanove z verskimi predmeti, če stoletja obrambe ne bi terjala inženirskih znanj in veščin. Za nastanek in razvoj znanosti se moramo v veliki meri zahvaliti vojski …

Vojska še danes vzpodbuja znanost in tehnologijo. Marsičesa ne bi bilo, če vojska ne bi izkazala potrebe in podprla ljudi, ki so bili pripravljeni to razviti. In kot na eni strani razvijajo vedno bolj uničevalna sredstva in naprave, na drugi razvijajo uspešno in poceni obrambo pred vedno hujšimi in dražjimi napadi, na tretji pa iščejo načine, kako z vsem tem v miru tudi kaj ustvariti. Le tako lahko društvo ljubiteljev dronov ustavi večkilometrski konvoj ruskih oklepnikov …

Če ne bi bilo vojske, jaz ne bi tega pisal in vi ne brali … Ja, če bi bil direktor Vojaškega muzeja, bi se dosti raje hvalil z zgodovino šifriranja sporočil, diverzantskih potez in prevar, ki so rešile na desettisoče življenj, kot z zgodovino bajonetov – ki so kljub stoletjem izboljšav že ves čas obstoja skoraj povsem neuporabni …