{facebook http://za-misli.si/images/luka.jpg}

Noč je. Travnik. Druščina dreves ustvarja

čarno prisotnost. Odložil sem telo na

lesenem ležalniku in se vdal padajočim

sanjam, ki rastejo iz brstečih popkov.

Pred mano nova cesta. Nove oči. Kazalec

na spokojni uri. Jesensko ogledalo se

končuje. Postaja porozno. Prebojno.

Tisti, ki pozna poti mojega bitja, ve, da

nosim zláto kri v srcu, da jo poganja čista

volja do življenja. Na dlaneh se polega

cvetni prah zvezdnega zaklada in lunin obraz

v skrivnostnem nasmihanju duši piše.

Usoda oblikuje misli. Besede. Madež, ki se

razhaja v temačnosti, na portretu vrezal bo

krivine. Luminiscenco cestnih črt. Gostota

zraka prehaja do obrobja glásnosti. Tiho je.   

Luka Višnikar