{facebook http://za-misli.si/images/luka.jpg}

Zračni pritisk počasi terja njihovo ujetost.

Nerazpoznavno jo kujejo v sebi, kot balon

moči, privezan na obtežena ramena. Hodijo v

prebodenosti svetih trnjev. Tako v potuhnjenosti,

kot da se je že kdo izmaknil pod usodo lastne teže

in tistemu, kar preži v izrazni temi; kar se izteka,

kot čas pred grenkim samorazkritjem. Kot nova

moda, ki še maske oblači, skrite v trepetanju pred

zlomljenostjo. Kako močne morajo biti te roke,

da se držijo nad ognjeno reko prebujajočega pekla.

Navidezna kontrola v imitaciji varuha, ki prvi dan

razdejanja plačilo bo zahteval. V podajanju lažnih

ideologij in resnic, ki hranijo take ideologije ali pa

polresnice, kot vloga ščita, v hladen zid se sestavljajo.

Čemu se odrekate, ko pa ima zadnjo besedo tisti, ki

je izgovoril prvo. Tisti, ki je stvarnosti omogočil

premik in dopustil, da sebi nalagamo na križ; si

pišemo usodo, ki brca iz ozadja – raste vam na

slepem polju. Kaj hitro se opečeš na obujeni

svetlobi drugega telesa. Precej velik preskok bi se

moral zgoditi, pretolmačenje notranjega čutenja,

da bi vsaj dvignili meč sprave, ki kroti dvoglave

zmaje notranjih opozicij, jih obglavi in dopušča

duhu, da se reši takih agonij. Pa da si kdo jezika

ne odgrizne, bo moral splavati globoko. Moral bo

sedeti v tišini in opazovati, kako se približujejo

stene ali kako se topijo predmeti, premazani v stari

otroški sobi. Tam naj sprostijo pesti in si podajo róko.    

Luka Višnikar