{facebook http://za-misli.si/images/mvidovic.jpg}

»Treba je skrbeti za spoštovanje verskih zapovedi«, je rekel uslužbenec Komisije za promocijo vrlin in preprečevanje pregrehe.

»Za potovanje potrebujete dovoljenje moškega iz družine, lahko pa vozite kolo. Seveda v spremstvu moškega. V javnosti se lahko pojavite le, če ste zakriti od glave do pet. In nosite lase skrite pod ruto, če nočete, da vas prebičamo ali linčamo!« je dodal in udaril z roko po mizi.    

Policist, ki je stal za uslužbencem, se je prijel za pištolo ob pasu in pogledal žensko. Ženska je pobegnila pred njegovim pogledom in zaprla oči, ki so edine odkrivale obraz. Tresoče roke je skrila v rokave črne tunike.

Moški, ki je sedel ob ženski na klopi, je vstal.

Ženska je v hipu odprla oči in mu sledila. Ustavila sta se šele na hodniku pred izhodom iz stavbe, kjer je ženska upočasnila korak. Moški se je obrnil in prebral napis na vratih, ki je obljubljal mehurju srečo.

Vstopila sta. Izza zaprtih vrat toaletnega prostora se je zaslišalo glasno žensko hlipanje.

Moški ob steni je nekaj minut brcal z nogo v tla potem pa močno potrkal na vrata. Zaslišal se je šum vode, ki je v globino straniščne školjke odplaknil zvok jokanja.

Izstopila je in tiho zaprla vrata. Ko je pred umivalnikom ujela v ogledalu svojo brezoblično podobo v abaji, je spustila roke, da so prosto padle ob telo.

Moški se je odlepil od stene in odprl pipo v umivalniku. Med šumenjem vode ji je zašepetal na uho: »Sama si kriva.«

Ženska je dolgo drgnila dlani in dolgo drgnila tišino, ki se je zgoščala v prostoru.

Iz stavbe sta stopila na ulice Riada.

Svetloba, ki  je pila fotogeničnost uličnih plakatov, je fluidno odplaknila njuni telesi skozi režo razgretega zraka v jekleni objem mesta.