Naravoslovne znanosti so načelno odporne proti vmešavanju vere – dokler se ne lotijo obravnave človeka. Veda o življenju dosledno in z enotnimi vatli obdeluje enoceličarje, protiste, rastline, glive in živali; žužke in sesalce; lemurje in opice; gorile in šimpanze … A ko pride do človeka, ga v to druščino uvršča s stisnjenimi zobmi.

Dejansko je človeštvo danes komaj kaj bolj naklonjeno dejstvu, da smo opice, kot je bilo leta 1859, ko je izšla Darwinova knjiga O razvoju vrst. Kot takrat tudi danes statistično skoraj ni človeka, ki bi razvoj vrst razumel. Tudi če ju je bil deležen, mu osnovno- in srednješolska biologija ne pomagata zadovoljivo razjasniti vmesnih členov in žirafinega vratu. Meni je pomagalo šele, ko sem prebral Darwinovo knjigo. Priporočam jo – če seveda hočete razumeti. Večina ljudi noče …

Kolikor imam naravo rad in me zanima, toliko imam težave s filmi o njej. Še večje težave pa imam s filmi o človeški prazgodovini. Tako so polni rasizma, kot da gre za izdelke nacističnih evgenikov; le da Jude nadomeščajo avstralopiteki, Slovane pa neandertalci. Antropologi se na vse načine trudijo razmejiti homo sapiensa od drugih homotov – kot da hočejo znanstveno potrditi našo edinstvenost in božjo izbranost. Vsako kost, ki je malenkost drugačna kot pri večini sodobnih ljudi, izpostavijo kot dokaz, da ne gre za pravega človeka – tudi če je to edina kost tega človeka, ki so jo našli. Obsedeno merijo prostornino lobanj in z njo dokazujejo nerazvitost lastnikov, ki je nazadnje vodila v njihovo izumrtje. In malodane vsako okostje, ki ga najdejo, pripišejo drugi pračloveški vrsti …

Odkar so se naši predniki nehali pariti s predniki šimpanzov in bonobov, so se oni razvili v dve vrsti. In še ti dve se ne parita zgolj zato, ker ju loči veletok Kongo, ne zato, ker ne bi mogli ali hoteli imeti skupnih potomcev. Vrst homo pa naj bi se v istem času kar trlo – in to kljub temu, da zanje reke, gore in celo morja niso predstavljali ovir; kljub temu, da so v več valovih po dolgem in počez prepotovali tri celine in mnogokje sobivali več deset ali sto tisočletij. Ta izjemno radovedna in družabna bitja naj bi se ves ta čas drugo drugemu izogibala kot kugi, zganjala rasizem in se iztrebljala, uspešen seks med njimi pa naj se ne bi imenoval nadaljevanje vrste, ampak hibridizacija. In nazadnje naj bi vse neumne, neprilagodljive in nesposobne polčloveške vrste izumrle, ostali pa smo sapiensi – krona stvarstva (onečaščena z genskimi ostanki 'hibridizacije') … Pajade!

Za živa bitja, ki se parijo, velja, da dva osebka pripadata isti vrsti, če se hočeta pariti, če se lahko parita in imata plodne potomce. A če bi to načelo uporabili tudi za praljudi, antropologi ne bi mogli zganjati svoje übermensch filogenetike …

Šimpanzi in bonobi so si podobni. Tigri, levi, jaguarji in leopardi pa si niso – in vendar se lahko parijo in imajo plodne potomce. Razlike med njimi tičijo bolj v tem, da se nimajo priložnosti pariti, ker jih je malo, so redko poseljeni, živijo na različnih koncih sveta in ne potujejo veliko, če se slučajno srečajo, pa ni nujno, da se rajcajo.

90 cm visoka nemška doga in 77 kg težak angleški mastif v osnovi pripadata isti vrsti kot 20 cm visoka in 2,5 kg težka čivava. A prva dva se brez težav parita z 80 cm visokim in 40 kg težkim volkom (če je ta pri volji), medtem ko je čivava zgolj zaradi svoje majhnosti dejansko druga vrsta – ne glede na zrajcanost …

20 milijonov let je bilo potrebno, da so iz indohyusov nastali svetovni oceanski popotniki kiti. Razlika je ogromna. Vmesni členi so se morali spreminjati s svetlobno hitrostjo … in se kljub temu rajcati in pariti, kadar so se srečali …

V primerjavi z okostji prakitov in psov različnih pasem so razlike med pračloveškimi okostji tako rekoč nične. Navsezadnje so podobne razlike tudi med zdravimi odraslimi sodobnimi ljudmi. Najvišji košarkar dosega 230 cm, najnižji hokejist pa manj kot polovico tega. Najtežji boksarski prvak je imel 149 kg, najlažja olimpijska zmagovalka v gimnastiki pa 36. In ljudje z downovim sindromom lahko imajo plodne potomce z ljudmi brez tega sindroma, čeprav imajo en kromosom več …

Kot volk ima tudi pračlovek svojo čivava pasmo. Bi lahko imela floreški in misleči človek otroke, če bi se srečala in si bila všeč? Sta jih nemara celo imela, pa so se njihova okostja povrnila v prah, namesto da bi se ohranila za sodobne merilce lobanj? … Vemo, da je imela misleča pasma praljudi otroke tako z denisovansko kot z neandertalsko. Ne le, da ti dve nista izumrli; skoraj vsi Neafričani imamo neandertalske ali denisovanske prednike. Še huje je: neandertalci so imeli večje možgane od ljudi zadnje ledene dobe, ti pa večje od nas. Če resno jemljemo cirkus, ki ga zganjajo antropologi, se moramo vprašati: »Smo sploh ljudje ali postajamo spet opice?«

Koliko časa mora poteči, da nastane nova vrsta živih bitij? Po eni novejših raziskav okoli dva milijona let. Pri tem naj ne bi igrala vloge niti prilagajanje na okolje niti hitrost menjave rodov. Molekularna ura teče in nič ne reče …

Če smo ljudje živa bitja, bi to moralo veljati tudi za nas. V 5 milijonih let od zadnjega uspešnega seksa med bolj in manj kosmato opico smo torej ustvarili največ 2-3 človeške vrste. Bolje rečeno, preseksali smo se skozi 2-3 vrste, kajti nobena pasma praljudi ni bila od drugih ločena več kot nekaj sto tisočletij. To pa je veliko prekratek premor, da prokreativni seks ob ponovnem snidenju ne bi bil uspešen …

Vržimo že končno to vero iz antropologije! Sprejmimo svoje prednike za svoje! Kakršnikoli so že bili, so naše meso in naša kri. Tudi če niso naši očetje in matere, so naši strici in tete, bratranci in sestrične. Od njih smo se učili, z njimi trgovali, klepetali, peli in plesali, se igrali in crkljali. Zaradi njih smo, kar smo. Če hočemo drug z drugim spoštljivo sobivati danes, moramo opraviti z rasizmom do svoje preteklosti. Ni točke, ko smo prenehali biti živali in postali ljudje. Ves čas smo živali.

In ves čas smo misleča, čuteča, ljubeča in sanjajoča bitja – kot žužki, lemurji in šimpanzi. Namesto da izganjamo žival iz sebe, bi bilo za vse nas neprimerno bolje in lepše, če bi pričeli iskati človeka v njih …