{facebook http://za-misli.si/images/mvidovic.jpg}

Srečala sva se v čakalnici železniške postaje.

Spomnim se, da je bila mrzla zima.

Končala so se predavanja in vračala sem se domov.

Sedel je na klopi ob kupu knjig, zavit v oguljeno bundo in s kapo poveznjeno čez ušesa.

Glasno se je smejal ob listanju ene izmed njih in odvračal vse mimoidoče, da bi prisedli na prazni del klopi.

Z velikim, prevečkrat pošitim nahrbtnikom je izgledal kot brezdomec.

A njegov smeh me je pritegnil za opno zato sem sedla zraven njega, odložila nahrbtnik v naročje in skušala uzreti naslov knjige, ki ga je tako osrečeval.

Opazil je moj poskus večkratnega nagibanja glave, zato je knjigo zaprl in mi prijazno pokazal njeno platnico.

Iz zelenega okvirja sem ujela velik rdeč naslov: Kaj je sreča?

Radovednost me je gnala, da sem ga brez razmišljanja kot po navadi ogovorila s vprašanjem: »Kaj je tako smešnega?«

»Vse. In nič,« je odgovoril.

Pogledala sem po kupu knjig, ki so ležale ob njem. Vse so se v nekem delčku naslova z besedo dotikale človeka, zato sem v svoji radovednosti nadaljevala: »A ste pisatelj?«

»Ne. Jaz sem Srečeslowec.«

»Kaj ste?« sem nejeverno butnila.

»Srečeslowec«, je ponovil počasneje. »Edi.«

In mi potisnil pod nos svojo roko.

»Sreča me lovi počasi na vsakem koraku, a ji preprosto ne morem uiti,« je dodal in mi pomežiknil.

Nekoliko preplašena sem stisnila njegovo roko. Občutila sem razpokano kožo, a vsi vtisi so izgubili pomen ob zadnjem stavku, zato sem izdavila:

»Sreča lovi vas? In vi bežite pred njo?«

»Ne. Tečem pred njo. Potem se preprosto ustavim in jo ujamem v naročje.«

»Bullshit,« je bruhnilo iz mene.

»Hvala za iskrenost, gospodična. Končno nekdo, ki blekne, kar misli,« je odvrnil in v nasmehu pokazal  ruševine svojega zobovja.

»Takšno teorijo lahko prodajte kašni naivni gospodinji. Psihopat!« sem jezna vstala z namero, da odidem.

»Tudi jaz ne bi verjel takšnemu razcapancu. Ostanite, gospodična! Vam bom povedal, kako deluje ta finta.«

Omahovala sem, a v njegovem glasu je bilo čutiti iskrenost, zato sem sedla nazaj na klop. Moja  radovednost je, kot vedno, spustila zavore, kar mi je dalo videz predane poslušalke z zevajočimi usti in mahajočim repom kot pes, ki čaka na kost.

»Pred tremi leti sem delal pri svetovno priznanem, uveljavljenem slikarju, ki je zaradi bolezni obležal za nekaj mesecev v postelji in je potreboval nego na domu, dokler si ne bi opomogel.

V toku vsakodnevne kuhe in strežbe v postelji se je med nama razvilo zaupanje in v enem od večernih pogovorov, ko sva spila že drugo steklenico vina, sem ga izzval z besedami, da so njegove slike za en drek in da lahko sedaj, ko je priznan slikar, nariše kakršno koli sranje, pa ga bodo vsi hvalili.

Slikar me je vehementno skušal prepričati s tehnično in poglobljeno analizo, da se motim, zato sem pljunil na mizo stavo, da če v tistem trenutku pred njim naslikam sliko in sliko podpiše kot svojo, bo rezultat hvale enak, ker ne šteje več delo, temveč samo še ime. In tako je nastal Krokar mojega življenja!

Preprosto sem na platno narisal okno in v njega prerisal prvega ptiča, ki sem ga uzrl na stenskem koledarju v sobi. In to je bil pač krokar. Slika je bila prodana enako dobro kot vse njegove prejšnje slike. Pravzaprav za dodatna 2 milijona. Celotni izkupiček mi je slikar, pošten kot je bil, tudi dal. In čez noč sem postal milijonar.«

»To je noro!« sem glasno vzkliknila in stisnila nahrbtnik v naročju.

»Res je noro. Pravzaprav blazno smešno. In žalostno za slikarja, ki od tega dne ne more več slikati, ker ne verjame več vase.«

»Ojoj,« sem dodala.

»Po dveh mesecih sem odšel od njega, ker mi je bilo preveč hudo gledati, kako ga nažira dvom. A sreča mi je sledila. Z denarjem, ki sem ga imel, sem po zapravljanju za pijačo, travo in žensk, šel na potovanje, da se prečistim skozi pore, ker nisem več zmogel tempa takšnega življenja. Po dveh mesecih sem se ustavil v majhni vasi sredi ruske tajge. In ker v vasi niso imeli v bližini 200 km naokrog nobene sobe za prenočiti in sem za povrh še zamudil vlak za pot naprej tisti dan, sem preprosto kupil za majhen denar propadlo kolibo na robu vasi.

Mraz in sneg sta ovijala moje premraženo telo. Verjetno bi že prej odšel iz tega mračnega kraja, a me je alkohol zakoreninil v tla. Po tednu dni je potrkal na vrata lepo oblečen možakar s kravato, ki je hotel mojo »friško« kupljeno posestvo kupiti za dvakrat več denarja, kot sem dal zanj. Ni mi bilo jasno, zakaj, zato sem ga preprosto odslovil in začel v naslednjih dneh vrtati med vaščani. In izvrtal nisem nič drugega kot nafto. Čez noč sem pridobil dodatne milijone, ki jih nikoli v življenju ne bom mogel porabiti.«

»Nemogoče,« sem spet bleknila.

»Sreča mi je zvesto sledila,« se je glasno zasmejal in si popravil kapo nazaj, da so mu ušesa »zaštrlela« izpod nje kot metuljeva krila.

»Ampak ob vsem tem premoženju, kaj vendar počnete v tem mrazu na železniški postaji? Saj si vendar lahko privoščite svoje lastno letalo ali vlak?«

»Gospodična, izgubili ste poanto. Zakaj ostati v zaprti hiši? Ljudje preveč radi sedijo za steklom s svojimi  strahovi, predsodki, ideologijo in iluzijami. In ob tem budno pazijo na podobo, ki jo gradijo za druge ljudi. Zato gre sreča pač mimo njih. Le norci ji odprejo na široko svoj objem, oči in nasmeh.«

Presenečena nad njegovo preprosto, a tako srčno razlago o smislu življenju, sem obsedela brez besed in žvečila s prsti naramnico nahrbtnika.

Čez nekaj sekund, ko sem še vedno gledala njegovo široko prerešetano ograjo zob, sem zaslišala iz zvočnika glas, ki me je klical: »Vlak za smer Ljubljana–Zidani most–Maribor bo odpeljal s perona 3 ob 18.55.«

»Moram iti …« sem rekla.

 »Razumem,« mi je odvrnil in spet pomežiknil, kot da njegov mežik poljublja moje črnoglede misli.

Oprtala sem v naglici svoj nahrbtnik in na hitro nerazločno izdavila nekaj v smislu hvala za zgodbo.

Medtem si je že odprl knjigo, ki jo je listal pred najinim pogovorom, in preden je ponovno butnil v smeh ob prebiranju besedila, sem odhitela skozi nihajna vrata čakalnice.

Nikoli več se nisva srečala.

In nikoli nisem izvedela, ali je govoril resnico ali pa je samo »blefiral« iz dolgočasja. Je bil res milijonar ali le brezdomec s preveč bujno domišljijo?

A Edijevo okno me spremlja skozi vsakdanjik.

Zlasti v tistih dneh, ko se namestim pred televizijo z namero, da se seznanim z najnovejšimi novicami doma in po svetu. Moj optimizem razmišljanja se po nekaj minutah spremljanja podob in besed z ekrana prelevi v nemočni pesimizem.

Ali obstaja samo en zorni kot videnja in razlaganja dogodkov? Kdo nam oblikuje filter?

Raje sem drzen norec kot strahopeten cinik življenja.