{facebook http://za-misli.si/images/ro.jpg}

Beti, ženska poznih 40 let. Za sabo je pustila že dve zvezi. Zaposlena na upravni enoti. Čas korone in protikoronskih ukrepov. Ravnokar dobra dva meseca, odkar je šla na svoje. Svoboda? Življenje. Končno. Vsa ta leta čudnih odnosov in že v drugo materinstvo so v njej vzbudili noro željo. Zaživeti in iznoreti se. Biti svobodna. V postavnem telesu se je prebudila lolita Beti. Dala si bo duška. Življenje bo zajela z veliko žlico. Žlico razvrata in uživanja. Do sedaj je namreč živela trdo v okvirju morale in svojemu statusu primerno. Za javno uslužbenko se namreč ne spodobi živeti … svobodno, kdaj pa kdaj tudi razvratno, in uživati v svojih neizživetih sanjah.

Ponavadi si lolite iščejo starejše, a Beti je iskala mlajše. Očitno je starejših imela že dovolj. Njen zadnji je bil namreč starejši, uslužbenec na upravni enoti in to kar nekaj let. Iskala je življenje, prigode, skrite užitke. Hotela je zaživeti in odkriti svet svobode, veselja. Veselja, ki ga je leta in leta pogrešala v zadnji zvezi.

Kot priseljenka, nekje iz Koroških hribov v večje mesto, ni poznala tu nikogar. Samo partnerja, nekaj ožjih sorodnikov in najbližje sosede. Zaprta vase ni videla dlje od svojih vhodnih vrat. Njen kolektiv je bil manjši, v manjšem kraju. Nekje na obrobju vsega. Zato je tudi v službi bila več ali manj … sama. Zato je toliko bolj brskala in listala med fotografijami na družbenih omrežjih. Kot v kakšnem pregrešnem katalogu je iskala všečne obraze, jih opazovala in sanjarila o njih. Facebook je bil njen izhod v svet. Nov svet, v katerem bo našla to, kar išče. Poslana prošnja za prijateljstvo in že je stekla komunikacija. Poročeni, samski, potrebni in resni … Iskala je in ločevala zrnje od plev. Naredila si je ožji izbor. To so bili potencialni kandidati njene sreče. Umetniki, boemi, postavneži, podjetniki, lepi na pogled … sama pravzaprav sploh ni vedela, kaj išče. A želela je le uživati. Svobodo, dotike, užitke, smeh in skupno druženje. Vse brez obveznosti in vezanja. To so bile želje in sanje Beti. Na svojem profilu si je naložila nekaj novih slik. Dolgi valoviti temni lasje, zapeljiva očala, očarljiv pogled in poreden nasmeh nekje v zavetju črne čipke. Kaj bi še sploh potrebovala več, za zbujanje pozornosti lačnih samcev, tam na drugi strani. Začelo se je.

Njeni večeri in dnevi so postali zabavno zanimivi. Od umetniških pogledov, do vljudnostnih fraz, športnih podvigov, … vsi so želeli le eno. Jo dobiti in osvojiti. Tipično moško razmišljanje, čim hitreje končati v postelji. Seveda ji je godilo. Toliko hvalospevov, lažnih komplimentov, izmišljenih pohval, vse to samo z enim ciljem, ki pa ga sama sploh ni želela videti ali prepoznati. V vsej svoji samovšečnosti je uživala kot še nikoli. Vso to hvalisanje jo je povzdignilo še višje v njenem ranjenem svetu. Ego se je pozdravil in spet je bila kraljica. Kraljica same sebe. Visoko nad vsemi. Samo ona v vsej svoji lepoti, glede na to, da ji vsi namenjajo samo presežne besede.

Sedaj je resnično uživala. Bila je kraljica moških vročih sanj. Usedla se je v njihove misli in velikokrat bila predmet njihovih fantazij. S svojim pisanjem jim je dala vedeti, da je njen svet svet čutnosti, dotikov, erotike in užitkov … in moški so ponoreli. Vse skupaj jo je malo zmedlo. Sama namreč ni bila vajena toliko občudovanja in toliko hkratnih oboževalcev, ki so jo direktno vabili med zmečkane rjuhe. Še vedno jo je tu in tam zapekla morala in vest skromne javne uslužbenke, a hkrati jo gnala naprej želja po svobodi užitkov.

Naredila je ožjo selekcijo. Izbrala si je le nekaj potencialnih žrebcev, ki ji bodo še lahko pisali in bo med njimi lahko izbrala svojega pohotneža. Enega ali več. Saj ni važno. Življenje je treba znati uživati. Do sedaj je šlo namreč življenje mimo nje. Športnik, boem, bivši sosed, slikar in en kar tako. Zanimiv samo na izgled.

V svetu pisanja je bilo vse dovoljeno in Betise je izgubljala v orgazmih. Velikokrat je o tem samo pisala svojim oboževalcem, velikokrat pa ji je roka tudi kar sama od sebe zašla tja dol … v naslado užitkov.

Sčasoma je bilo treba narediti preskok. Iti naprej. V pisanju je bila Beti že vešča. Tukaj je presegla in dosegla že vse. Sedaj je morala iti še naprej. V tem svetu. Tukaj in zdaj. Želela si je izkusiti vse te skrite želje in vroče misli še v živo.

Kavica, krajši klepet, obisk kakšnega novega prijatelja … in spet je zaživela v svojem svetu. Na prestolu oboževanja in občudovanja. Bila je kraljica moških želja. Bila je izbirčna. Čeprav si je želela iti v skrite svetove užitkov s popolnimi neznanci, se je vedno ustavila nekje na pol poti.

»Ne morem, ne gre.« In vse skupaj je ostalo pri vročih poljubih in dotikih … Bila je pohotna kraljica, ki se je zadnji trenutek premislila in obstala kot kamen. Tukaj in zdaj. Kot da bi jo vedno znova predramila morala. Na koncu koncev je le bila javna uslužbenka … njene misli pa tako vroče in umazane, da jih ne ohladi in počisti nobena pralnica.

Zato je kolebala. Biti ne biti. Iti ne iti? Želela si je, a hkrati se je bala. Pa tako si je želela. Želela si je čez vse to, o čemer je sanjala, pisala in delila med svoje oboževalce. Gorela je kot neizgoreta sveča. A hkrati je njen ogenj vedno trepetal v vetru lastnega strahu. »Ne morem, ne smem. Ne smem se zaplesti ...« 

Sedaj je imela le še ožji izbor svojih skritih ljubimcev. Bilo je poletje. Treba bo narediti korak še naprej. Zaživeti in se iznoreti … do konca. Ogenj strasti v Beti je žgal kot še nikoli. Kolebala je med neznancem iz mesta in izgubljenim boemom iz Ljubljane. Umetnik in fičfirič. Zares dobra izbira za nekoga, ki deluje nazven umirjeno resno. Vse po črti morale.

Fičfirič je bil navaden jebič. Najbrž si je želel zgolj hitrega seksa in nič več. Umetnik pa … sliši se tako vabljivo. Postaven mladenič, spretnih klavirskih prstov. Beti pozabi na jebiča in meni nič tebi, brez besed gre čez vikend v Ljubljano. Vikend preživi boemsko. Narava. Občudovanje božanja oči in prepotrebnih prstov, ki skrivajo le eno misel. Potegniti še samo eno črtico … A to ni bilo to. Kar je Beti iskala … sama je pričakovala veliko več, kot samo črtico na šotorskem platnu.

Razočarana je odšla nazaj, v svoj svet … pusto mesto svojih želja. Ostal ji je še jebič. Ta je bil trmasto vztrajen, kot najbolj nadležna muha. Sploh ni odnehal. Nikoli. Zato mu znova nameni trenutek njenega časa in mu da možnost. Njegovih pet minut. Spet pride vikend. Izlet v naravo. Vikend nekje ob reki. Mir, samo zvezde in dotiki sreče. Bilo je lepo. Lahko bi bilo to. Kar je Beti iskala.

Bil je res nepozaben vikend.

Nato je bilo vse po starem. Življenje v mestu in vsi ti dvomi. Spet. Živeti, hoteti, goreti ali spet trpeti v svojem lastnem svetu vročih želja … spet … sama?

Bila je razdvojena. Razdvojena, kot še nikoli. Želela si je sreče in želela si je svobode. Svobode? Hotela je biti sama in hotela je deliti vse v dvoje. Le kdo bi jo lahko razumel? Na razpotju sama sebe je obstala. Tukaj in zdaj. Najbrž bi še kar stala, če je ne bi premaknil jebič. Ta nadležen tip, ki nikoli ne odneha.

Poskusila sta v dvoje. Pa nehala, ni šlo dolgo. Spet sta poskusila. Ni šlo. Pa spet in …

Jebič se je trudil. V bistvu sploh ni bil jebič. Tako kot Beti sploh ni bila lolita. Vse to je bilo zgolj zavito nekje v domišljiji želja. Njenih, skrito vročih … Jebič se je trudil, jo razvajal. Skrbel tudi za njenega otroka, kot da je njegov … trudil se je po svojih najboljših močeh. Ona? Iz dneva v dan se je vse bolj zapirala. Zapirala v svoj svet. To ni bila več lolita Beti to ni bila kraljica vročih želja. Iz dneva v dan se je ohlajala. Jebič je samo tiho začudeno gledal in se čudil. Kam je šla vsa ta neizživeta strast, pohota in ogenj ljubezni … . Vsakodnevna njena slaba volja in izgovori zaradi nove službe, ga niso pomirili. Nasprotno … začel je premišljevati. Le kje se izgubila vsa ta strast in želje, ki so še živele nekje, še ne tako dolgo nazaj, nekje v zraku vročih besed, prepojenih z željo po še …

Krut realen ta svet, sestavljen iz številk in decimalk. To je to, kar v resnici bogati Beti. Ji gre res samo za denar? Ali ne premore vsaj malo strasti? Ali pa je bilo vse skupaj zgolj poceni vaba, da si bo lahko delila življenjske stroške? Z nekom, ki ji bo nasedel na njene vroče besede in poželjive oči …

Čeprav je njeno telo še vedno vitko napeto, dišeče po ... Kot telo najstnice, ki brsti in vabi. Njeni valoviti lasje kot morje neizživetih sanj … in pogled skozi očala, ki premakne še kamen. Je sedaj v očeh jebiča zgolj preračunljivka in prav nič več lolita. Žal je ostalo samo pri besedah in neizživetih sanjah … obeh. Le da jebič tega ni vedel, kaj si v resnici želi »lolita« Beti. Tako preračunljivo preračunljivo je namreč vse skupaj zapakirala v svoj paket lolite. Le kdo bi pomislil na to? Najbrž še sama ne takrat …

A tukaj in zdaj … ji šteje le samo denar.

Robi Emeršič