{facebook http://za-misli.si/images/luka.jpg}

Kot fantomska vojna za planet sočutja

ali planet: fantomski dvoglav, ki sam sebi sodbo piše.

Tisočletna poguba v neprebojnem jopiču slepote;

prepoved – ugriz v sadež – nam (naivnemu dvonožcu) je velela,

da ne bi okusili to sočnost resnice; tako in tako neizogibne;

nauk greha v pošast je spremenila;

v to zmotno tolmačenje podlosti, ki v sanjah nas lovi.

Je laična zmota, da vsak madež je trajen – istovetenje

med zasilno potezo ali prodanostjo duše ali

kot bela halja angela v človeški podobi,

ki z valjanjem po blatu brezmadežna ostane.

Tako se bomo vsaj narahlo jabolka dotaknili,

ga povohali, obliznili z izsušenim jezikom.

Kot zenična črna luknja, vsaka v svoji barvi oblegana;

barve, tako različne, a vsaka v črno je zadela.

Dajmo, mahajmo s polomljenimi krili, ki vsako bolečino

okličejo za glas resnice, ki svet razdvaja, v maski nedolžne

dobrosrčnosti, pod katero žeblji krvavijo. Kot slep udav,

ki nabrušeno žago je ubijal – v smrt se je pognal.

Da se bo še vesoljno zrcalo na koščke razbilo;

kot žogica neugodja čez mrežo se odbija – brez konca

in rezultata, zmagovitega zmagovalca.

(a na – moč paradoksa – naj se opominja).

Da pod dogmo ljubezni, ki otroka preslepi,

oči mu iztakne in kot zmotno vero, zunaj jo išče.

Krivica, ki na srce mu pritiska, ker uporabil je

znanje pošasti, da v vlogi nje bi angela obvaroval.

(Saj ogenj in voda dobro služita, a slabo gospodarita).

Vse je eno,

vse je eno,

vse je eno!

To lahko poudarim,

še s

tako veliko mero ega.

Dokler bo ponižnost le krinka, to ne bo ponižnost,

ki obelodani smisel spopada.

Kaj, ko bi videli s tistim očesom,

ki s ptičje perspektive vidi zastrto sožitje,

ki se v tej vojni razkriva.

Takrat ljubezen ne bo več dogma in ne krinka!

Luka Višnikar