Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju MDDSZ), natančneje na Direktoratu za invalide, so pripravili aplikacijo za izvajalce Zakona o osebni asistenci. Le-ta  naj bi njim, na MDDSZ in nam, izvajalcem, osebnim asistentom in uporabnikom, olajšala delo pri vnašanju vseh vpletenih deležnikov. Aplikacija bi zagotavljala tudi bolj transparentno vodenje vseh zaposlenih in beležila njihove ure dela pri posameznih uporabnikih, ki so upravičeni do osebne asistence. Vsekakor dobronameren poskus, da bi se preprečile številne zlorabe pri samem delu osebnih asistentov, nedopustnih zahtevah posameznih uporabnikov in pri nekorektnem in nestrokovnem delovanju nekaterih izvajalcev. V ta namen smo imeli izvajalci tudi predstavitev delovanja aplikacije, vnašanja podatkov zaposlenih in beleženja odobrenih ur osebne asitence za posameznega uporabnika.

Dejansko je v poplavi najrazličnejših izvajalcev nadzor le-teh otežen, prav tako MDDSZ temu dejstvu ne posveča nobene posebne pozornosti ali skrbi. Številne opažene »kršitve in nedopustne uporabe storitve osebne asistence« s strani posameznih uporabnikov (konkretno z imeni in priimki domnevnih kršiteljev), pa tudi kršitve delovnopravne zakonodaje posameznih izvajalcev, ostajajo nekaznovane. MDDSZ ne spremlja strokovnosti in kompetenc izvajalcev, prav tako ne spremlja vsebine korektnega izvajanja osebne asistence, ki naj bi bila v skladu z veljavnim Zakonom o osebni asistenci (ZOA) ter delovno pravno zakonodajo. Namesto, da bi se na ministrstvu sistematično lotevali vsebinskih nadzorov kot jih določa zakon, in torej posredno tudi zaščite samih uporabnikov ter osebnih asistentov, ki to delo pošteno opravljajo, so na ministrstvu osredotočeni zgolj na brezglavo nižanje finančnih postavk ter posledično nižanje kakovosti storitve. V škodo vsem vpletenim.

Zelo dolgo si na YHD- Društvo za teorijo in kulturo hendikepa prizadevamo, da bi v praksi odpravili večkrat celo »bizarne« zlorabe, dvignili strokovnost in kompetence izvajalcev, vpisanih v register ter preprečili nedopustne konflikte interesov, a nič ne kaže na iskren namen države, da bi vse to odpravila. Ni politične volje in še manj poguma, da bi se »ubogim invalidom«, ali še toliko bolj, njihovim »požrtvovalnim  in ljubečim mamicam«, kaj odvzelo.

Zato urgentno zahtevamo sestanek s pristojnimi na MDDSZ glede aplikacije, saj smo (sem) šokirani ugotovili, da uporabniki osebne asistence vanjo sploh ne moremo dostopati. Medtem ko se bodo naši osebni asistenti prijavljali in odjavljali glede na njihov urnik dela, mi, »uporabniki«, dostopa v aplikacijo preprosto nimamo! Kako je to možno? Na nas ste preprosto pozabili. Na nas niste niti pomislili! Se vam je zdelo nesmiselno, nepotrebno in morda celo odveč? Nimamo vpogleda v lastno evidenco, ali če želite, v urnik dela pri nas. Četudi smo mi tisti, ki pripravljamo mesečni oziroma tedenski urnik dela za pri nas zaposlene osebne asistente. V tej aplikaciji pa nimamo nadzora nad storitvijo, ki je narejena za nas in se izvaja v našem imenu. HALO?!

Nas, uporabnike, zopet dojemate ter obravnavate zgolj kot objekte dela in nič več? Namesto da smo subjekti, s svojimi pravicami in odgovornostmi – z dolžnostjo upravljanja storitev osebne asistence in izvajanja samega nadzora nad njo. Nenazadnje moramo prevzemati tudi odgovornost, kazensko in materialno, za  resnično izkazovanje podatkov. Vse to pritiče pravici do osebne asistence. Nobena »pravica« ni pravica sama po sebi, v kolikor tej pravici ne sledi tudi odgovornost; posledično so s tem povezane tudi številne dolžnosti, ki jih posameznik ima in se jim ne sme izogibati, ali jih prelagati na druge. Nenazadnje je prav ta definicija osebne asistence zapisana v 2. členu ZOA; Osebna asistenca po tem zakonu je pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in je enakopravno vključen v družbo. Pri izvajanju osebne asistence mora imeti uporabnik nadzor nad organizacijo in oblikovanjem storitev osebne asistence glede na lastne potrebe, zmožnosti, življenjske okoliščine, pogoje ter želje. V primeru nezmožnosti upravljanja z lastno asistenco, naloge uporabnika prevzame njegov zakoniti zastopnik. Nadalje 3. člen ZOA določa načela osebne asistence, ki se upoštevajo pri načrtovanju in izvajanju storitve; spoštovanje dostojanstva in neodvisnosti uporabnika; pravica do svobode izbire in odločanja med postopkom uveljavljanja pravice do osebne asistence in njenim izvajanjem; omogočanje vključenosti v družbo; individualna obravnava; zagotavljanje enakih možnosti ter dostopnosti.

Naloge države pa so zapisane v 4. členu; država je dolžna načrtovati razvoj osebne asistence in razvijati dejavnost, jo usklajevati z drugimi področji socialne varnosti in sprejemati ustrezne zakonske podlage; zagotavljati pogoje in možnosti za enakomerno dostopnost, učinkovitost in racionalno organiziranost storitev osebne asistence na območju Republike Slovenije.

Na MDDSZ so s tem jasno pokazali, da jim koncept osebne asistence ni razumljiv ter ga povsem napačno interpretirajo – še huje, izvajajo/uvajajo v praksi. Vsekakor uporabniki ne bomo dopustili, da nas porinete v vlogo objekta dela ali, še huje, česarkoli, povezanega s skrbjo. Skrb za invalide prepustite drugim zakonom socialnega varstva ali dolgotrajne oskrbe! Mi ne rabimo in nočemo vašega skrbniškega ali pokroviteljskega odnosa, še manj kakršne koli druge miloščine,  dobrote ali dobrodelnosti. Radi bi to, kar smo si izborili, pravico do neodvisnega življenja, avtonomije, samodeterminacije in enakih možnosti. Interpretacija ZOA na birokratski način je nedopustna, saj nas potiska nazaj v institucionalno-skrbniški odnos – sicer nas lahko kar priklopite na aplikacijo Zavoda za oskrbo na domu, ki že vrsto let »dobro deluje«.

Seveda je to zgolj retorična izjava, saj uporabniki kaj takšnega nikoli več ne bomo dopustili!