Ko sem odraščal, sem dostikrat slišal koga reči: »Človek je dober, človeštvo je slabo.« Balkanske vojne so ta rek otrebile z naših jezikov – tako zelo, da ga ćika Gugl niti ne najde, kaj šele, da bi znal kaj povedati o njegovem izvoru.

Tudi današnji čas ni naklonjen takšnemu razmišljanju. V sklepnem dejanju predcovidne dobe smo skupinsko, namerno in dosledno povsem prezrli, preslišali in ponižali otroke, ki so zahtevali, da v svojih gospodarskih preračunavanjih upoštevamo naravo. Zdaj sicer skomigamo z rameni, da so jih prezrli, preslišali in ponižali tisti z močjo in vplivom. Kaj pa bi lahko naredili mi, »mali ljudje«? …

Əə, lahko bi v svojih gospodarskih preračunavanjih upoštevali naravo. A otroci gledajo, kako tudi naša mala osebna gospodarstva rastejo: kako kopičimo reči, samo da jih imamo, kako površno jih uporabljamo in brezbrižno odmetavamo. V čem smo boljši od tistih z močjo in vplivom? …

Poglejmo na primer meso. Proizvodnja in predelava mesa je uničujoča za naravo. Povzroča tako pošastno trpljenje resničnih lastnikov mesa, da se ob pogledu nanj še najbolj okorelim mesojedcem obrača želodec. Kakovost večine mesa je zaradi načina pridelave in predelave vprašljiva. Vprašljivo je celo, koliko je v tem mesu zares mesa. Veliko mesnih izdelkov je dokazano zdravju škodljivih. Mesa se poje preveč, in tudi to je zdravju škodljivo. Vse to vemo.

In kaj lahko naredi posameznik, ki vse to ve? Tudi če neha jesti meso, bo njegova proizvodnja in predelava tekla dalje. Res je. A če nekaj mesecev vodi nadzor nad vrstami in količinami mesa, ki ga poje, si lahko brez težav izračuna: koliko pujskov in odojkov bo pojedel do konca življenja; koliko kravic in telet bo trpelo in umrlo samo zaradi njega; koliko pipik in piščančkov ne bo nikoli videlo sonca le zato, ker uživa v pogledu na njihova sočna pečena bedrca.

Ja, če neha jesti meso, bo proizvodnja in predelava mesa tekla dalje. Bo pa zato v naslednjih letih trpinčila in zaklala natanko toliko živali manj. Porabila bo manj energije in vode, izrabila manj rodovitne zemlje in proizvedla manj toplogrednih plinov. Osebna odpoved mesu ima neposreden učinek. Kdor vse to ve, pa kljub temu jé meso, je hudoben. Tako enostavno je to …

Verjetno se bo našel kdo, ki bo rekel, da hudobija do živali ni prava hudobija. Tudi on je hudoben.

Kdor meni, da hudobija do živali ni prava hudobija, zelo verjetno meni, da je neprava tudi hudobija do določenih skupin ljudi. Nedavno so Divačani uprizorili skupinski izbruh takšne hudobije do ljudi z motnjami v duševnem razvoju. Ljudje z motnjami v duševnem razvoju pač niso pravi ljudje, torej hudobija do njih ni prava hudobija, kajne? …

Trenutno je priljubljena hudobija do Rusov. Večine Nerusov prav nič ne gane, da je v Rusiji ogromno Rusov, ki se že leta borijo proti putinizmu: zaprtih, mučenih, z uničenimi življenji samo zato, ker so skušali biti dobri ljudje. Še več jih je, ki nočejo biti zaprti, mučeni in imeti uničenih življenj, ampak se trudijo preživeti družino in sebe ter biti dobri ljudje brez izpostavljanja. A nič ne pomaga: za večino 'razsvetljenih' belcev so zdaj vsi Rusi pošasti, nepravi ljudje, do katerih nobena hudobija ni zares hudobija …

»Predsodki« so drugo ime za: šovinizem, mizoginijo, rasizem, fašizem …; za lastno večvrednost nad nekom drugim; za »ciljno usmerjeno hudobijo«. Predsodki niso samo mišljenje in izjave. Predsodki vodijo v dejanja, ki imajo posledice – boleče, krute, tudi smrtonosne posledice. Brezčutnega odnosa do beguncev z drugih celin ne gojijo le Hojs in izvajalci njegovih ukazov. Gojijo ga tudi: najemodajalci, ki beguncem ne oddajo stanovanja; bančni uradniki, ki jim ne odprejo računa; prodajalci, ki jim ne želijo postreči; in vestni državljani, ki kličejo policijo, ko jih vidijo hoditi po svoji soseski. Bi morali imeti razumevanje za ljudi s predsodki? Kdor ga ima, ga ne more imeti za njihove žrtve. Tudi on je hudoben …

Ko se ljudje z enakimi predsodki povežejo in uskladijo, nastane ideologija. Koliko tega 'duhovnega napredka' smo se nagledali v zadnjih letih ob skupinskih izbruhih neznanstvenega odnosa do cepiv, mask in covida! … In ti ljudje se niso spravili nad otroke, 'barbare' ali 'bebce', temveč nad znance, sodelavce, prijatelje in sorodnike s slabim imunskim ustrojem. Z umazanimi rokami in brezbrižnim dihanjem so se spravili nad ljudi, ki jih imajo v glavnem radi. Marsikoga od njih so spravili v bolnišnico, mnoge pa tudi v grob. Namerno. Morilci. Pravi hudobni ljudje …

Verjetno se bo našel kdo, ki bo rekel, da so zdaj hudi časi, ko iz ljudi pač udari najboljše in najslabše. Tudi prav. Lahko mu vrnem žogico z zvrstjo vsesplošne hudobije, ki je prisotna že desetletja, in to širom sveta. Imenuje se »ravnanje udeležencev v prometu«. Mislim, da ne potrebuje opisa in pripomb …

Ja, ljudje smo hudobni. Hudobni smo vsak dan na več načinov, to vemo in se ne pustimo motiti. Večino govora uporabimo zato, da upravičimo svojo hudobijo.

Verjetno se bo našel kdo, ki bo rekel, da znamo biti ljudje tudi zelo dobri; celo na načine, ki jih pri živalih še niso opazili. Res je. In čemu namenimo večino te neizmerne človeške dobrote? Preprečevanju, oteževanju in blaženju posledic človeške hudobije …