S podpisom Versajske mirovne pogodbe 28. junija 1919, natanko pet let po sarajevskem atentatu na nadvojvodo Franca Ferdinanda, se je dokončno zaključila 1. svetovna vojna, a so bili hkrati postavljeni temelji za novo vojno. Nemčija je bila spoznana za krivo, odpovedati se je morala monarhiji, a kar je bilo najhuje – naložena ji je bila vojna odškodnina v višini 132 milijard zlatih mark (verjeli ali ne, dokončno je bila odplačana 3. oktobra 2010). Znani ekonomist John Maynard Keynes, ki je bil na pariški mirovni konferenci eden od britanskih predstavnikov, je že takrat opozarjal na hude posledice tako visoke odškodnine ne samo za Nemčijo, temveč tudi za preostali svet. Danes vemo, da se je nacizem »rodil« iz ponižanja in hude gospodarske krize v Nemčiji po koncu 1. svetovne vojne. Keynes je poudaril, da mirovna pogodba uveljavlja tako imenovani kartažanski mir (ponižujoč »mir« pod uničujočimi pogoji, ki so ga po punskih vojnah Rimljani vsilili Kartažanom).

Po 2. svetovni vojni zmagoviti zavezniki niso ponovili hude napake in ZDA so leta 1948 sprožile Marshallov načrt, obsežno pomoč za obnovo takrat porušene in obubožane Evrope, vključno z Nemčijo. Načrt je sledil Keynesovim predlogom iz leta 1919, ki jih je popisal v znameniti knjigi Ekonomske posledice miru. Zakaj se vračamo v zgodovino? Ker se iz nje lahko in moramo naučiti pomembnih lekcij za današnji čas.

Neverjetno obsežne gospodarske sankcije, ki jih predvsem zahodne države zdaj uvajajo proti Rusiji, imajo lahko hujše posledice kot je cilj, ki ga želijo doseči – to pa je zaustavitev ruske agresije na Ukrajino. Gospodarske sankcije so seveda potrebne in so eno od »miroljubnih orožij« mednarodne skupnosti za zaustavitev držav, ki izvajajo notranjo in/ali zunanjo agresijo (pustimo ob strani dejstvo, da to ne velja vselej in za vse države). Vendar pa morajo biti sankcije kratkoročne in ne smejo udariti po celotni populaciji, kajti to lahko sproži povsem nasprotne učinke od želenih, na primer podporo režimu in ne njegovo zamenjavo.

Poleg gospodarskih sankcij (dejansko lahko govorimo o ekonomski vojni) je zato nujno potrebno iskati tudi druge, predvsem diplomatske rešitve in nenazadnje kritično razmisliti o morebitni politični sokrivdi zahodnih držav za nastalo situacijo. Morda bi zadoščala že zaveza zveze NATO, da se ne bo enostransko širila na vzhod (ali vsaj moratorij na širitev), kar je bila jasno izražena obljuba zahodnih držav ob združitvi Nemčije leta 1990. Zdajšnje medijsko demoniziranje Rusije, Rusov in njihove kulture (npr. odpovedi koncertov, filmov in razstav ruskih avtorjev in umetnikov) skupaj z ostrimi gospodarskimi sankcijami, ki bodo najbolj prizadeli prebivalstvo, je pot k Nemčiji v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja – brezposelnost, ponižanje, brezup, sovraštvo. Kar je idealno »gojišče« za razrast zla, katerega posledic si ne moremo niti zamisliti.

Posledice takšne brezglave politike bodo tako ali drugače udarile tudi nas. Morda borzni zlom, visoka inflacija, visoka brezposelnost, družbeni nemiri, vrste za hrano – si res to želimo? Še hujše pa bodo posledice v najrevnejših državah sveta. Številni predeli Afrike se že zdaj soočajo s sušami (Etiopija, Kenija, Somalija), poplavami (zahodna in osrednja Afrika) ter drugimi nevšečnostmi. Že majhne podražitve hrane in drugih osnovnih potrebščin lahko v beg pošljejo še na milijone novih beguncev. Le-ti se bodo seveda usmerili predvsem v Evropo. Bo Evropa vzdržala takšno kombinacijo begunske, ekonomske, vojaške in politične krize?

Ruska agresija v Ukrajini je seveda vredna obsodbe in tudi sankcij, a potrebno je napeti vse sile, da se konflikt reši čimprej in čimbolj miroljubno (zaveze o neširitvi NATA, napotitev modrih čelad itd.). Hkrati pa je treba pri vsakem napredku takoj začeti odpravljati gospodarske sankcije in s skupnimi močmi nemudoma odpravljati posledice konflikta z novim Marshallovim načrtom ne samo v Ukrajini, temveč tudi na drugih kriznih žariščih po svetu.