{facebook http://za-misli.si/images/luka.jpg}

Niso druge barve oči,

ni sklenjena črta na zemljevidu,

niso črne besede, zapisane v neki knjigi,

ni živali, rastline in človeka,

ki bi motil Zemljo brezosebno,

ki bi kot tujek taval pod breztelesnim nebom.

Kdo bo prvi spoznal,

da je svetu vdihnil figure senc,

ki poskakujejo po šahovnici;

igro, ki se pospravi v omaro,

ko nastopi mrak.

Kdo bo prvi odprl oči in videl,

da sanja sanje, da sanja in

niza projekcije notranjih opozicij.

Ko udari črna zračna fronta

in ko se bo nekdo odločil,

da bo priklical še zadnji asteroid na Zemljo;

takrat se morda zbudi ideja,

da naše lebdenje v brezzračnosti ni le slučajnost;

da je materija analogija nečemu,

kar naj bi botrovalo evoluciji.

Kamen na kamen, palača.

Zrno na zrno, pogača.

Kaj pa senca na senco v katedralah utišane psihe?

Tam so duhovi orožje,

tam je sprožilec,

ki slepo strelja po spoznanju.

Vsak otrok igral bo igro,

dokler se ne bo povzdignil

iz pekla do središča svojega labirinta.

Nalijmo si čistega vina.

Naj bo danes Jung na jedilniku za branje.

Luka Višnikar