Stokrat se bo sprehodila po prazni vasi in obračala predmete v rokah. Odkar bo umrla Bua, ji bo dolgčas. Pogovarjala se bo z vranama in mačkami, kadar bo katero od njih zaneslo čez ostanke nasipa med ostanke hiš. Tudi s kobilicami in ščurki se bo pogovarjala, ko jih bo hranila, ne pa tudi, ko jih bo peštala in pekla. Konoplji in koprivam pa bo prepevala, da bodo zrastle in si bo iz njih napravila oblačila.

Prerisala bo sto petdeset, dvesto let star zemljevid, mogoče tudi več. Ko so njeni prastarši prišli v vas, je bil že tam in je bil star. Osnova so mu bili zemljevidi iz naftne dobe. Zato je bil menda zelo natančen, ko je nastal. Ne bo vedela, ali je še vedno. Pri vseh teh neurjih, sušah in požarih nikoli ne veš. Besed ne bo prerisala.

Nato se bo odpravila, sicer se ji bo zmešalo. Za pas si bo pritrdila voziček z žužki, semeni, vodo, obleko, plahto in orodjem. Na glavo si bo poveznila sombrero. Še zadnjič se bo ozrla po vasi, kjer je preživela vse življenje. Vrata, ki jih je sicer iz navade skrbno zapirala, bo pustila odprta. Desetletja ni nihče prišel, in če zdaj pride, bo pač tam.

Potovala bo zjutraj in zvečer, kadar ne bo naliv ali vihar. Držala se bo občasne struge. Njen cilj bo Mesto.

--

Večino življenja, dokler so bil v vasi ljudje, je poslušala zgodbe o Mestu. Naftni vladarji so ga postavili zase. V njem so nameravali preživeti čas zombijev.

Zombiji so zaznamovali konec naftne dobe. To so bili ljudje, ki so hodili naokoli ter po potrebi ubijali za karkoli užitnega, pitnega ali uporabnega. Nekateri so si zgradili utrdbe v ostankih starih mest ali kjer je bilo življenje pač mogoče. Domače živali so že zdavnaj pojedli, če niso med vojnami in ujmami poginile ali zbezljale. Zbezljane pa so pojedle zveri, preden so izumrle. Tudi domače rastline so izumrle ali podivjale in rastle v okolici utrdb, drugačne kot nekoč. Za boljše utrdbe so stalno potekali boji, slabše pa so ljudje zapuščali sami, ker se v njih ni dalo živeti. Kjer je bilo dobro zadnjih nekaj let, je bil naslednjih nekaj let pekel. Potem se je mogoče spet dalo vrniti za nekaj let, a pogosto je bil tam že kdo drug.

Mesto je bilo zadnji kraj, kjer je bilo vse kot nekoč. A bilo je načrtovano za nekaj desetletij, ne nekaj stoletij. Vse tiste naprave so se sčasoma izrabile in pokvarile, da jih ni bilo več mogoče popraviti. Brez njih so bili Naftarji na slabšem kot zombiji. Bilo jih je preveč, hrane premalo in nobenih rešitev. Postali so zombiji, Mesto pa kraj spomina.

Zombiji so se nehali spopadati in so postali spet ljudje, ko jih ni bilo več preveč. Pokoli, ujme, bolezni, poškodbe, radioaktivnost in podhranjenost so naredili svoje. Malo otrok je bilo spočetih, še manj rojenih in mnogi so kmalu zatem umrli. Ženske so umirale ob porodih. Po stoletju miru je bilo ljudi tako malo, da so bili veseli, če so se srečali. A ko so se nehali spopadati, so nehali tudi potovati. Raje so se držali krajev z neusahljivimi viri vode, kjer ujme niso bile uničujoče in so lahko hranili žužke s pridelkom, ki se je posušil ali zgnil. Potovanja so bila vendarle polna nevarnosti. Tako so mnogi vse življenje preživeli na istem kraju. In za marsikom ni bilo na tistem kraju nikogar več …

--

Na poti ne bo srečala nikogar. Krmila bo kobilice in ščurke v vozičku ter sebe z njimi. Tu in tam bo ujela miš ali ptiča, enkrat celo kačo, za priboljšek. Nevihte bo prebila pod plahto in ob vsaki priložnosti napolnila zalogo vode.

Prispela bo v mesto. Hodila bo po njem in se čudila. Prvič bo videla avte in helikopter, televizije in računalnike, ter kup drugih reči, za katere ne bo imela pojma, čemu so služile. Ogledala si bo ostanke rastlinjakov in ugibala, kako so v njih pridelovali hrano. Spustila se bo v podzemlje in si skušala predstavljati življenje v bunkerju. Iz trenutnega vzgiba bo razdrla umazan omot, pozabljen na dnu omare. Odkrila bo knjigo in se spraševala, kaj piše v njej, da jo je nekdo tako skrbno zamotal. Zamotala jo bo nazaj.

V mestu bo ostala nekaj tednov. Namnožila bo žužke. Z raziskovanjem bo preganjala dolgčas.

Nato bo prišel človek. Gledala se bosta. Nagovorila ga bo, a ji ne bo odgovoril.

--

Prva oseba v njegovem življenju bo, ki ga bo nagovorila. Mati in teta nista nikoli spregovorili, drugih pa ni poznal. Obakrat, ko so šli mimo ljudje, so se vsi trije pritajili. Ko sta umrli, je taval naokoli, kot so prej tavali skupaj.

Bil je v njeni domači utrdbi. Mnogo let prej se je z materjo in teto potikal tam okoli, a so bila vrata vedno zaprta. Zdaj so bila odprta. Ugotovil je, da je bil nekdo tam in je pred kratkim odšel. Šel je ob vodi in upal, da ga bo našel. In ga je.

--

Ponudila mu bo žužke. Razkazala mu bo Mesto. Motilo jo bo, da ne govori. A odzival se bo kot človek. Poslušal jo bo in sčasoma razumel.

Odpravila se bosta iz Mesta. Na zemljevidu bo še nekaj krajev, ki jih bo hotela videti.

Šla bosta v gore. V zavetju previsnih skal na sončni strani bosta naletela na drevje. Veje se bodo šibile od drobnih sadežev. Poskusila jih bo. Grenki bodo in sočni. Pokimala mu bo in najedla se bosta do sitega.

Kmalu jima bo postalo slabo. Bruhala bosta. Mišice jima bodo odpovedale. Pričela se bosta dušiti.

»Zakaj …?« bo iztisnila iz grla, in to bo zadnje, kar bo kdo rekel.