{facebook http://za-misli.si/images/luka.jpg}

Trdni korenjaki so taki. – svoje ime najdejo

v kamnu, izklesan v oblike. Pripisana mu je

sreča. Na najbolj gladki ploskvi mu narišejo

obraz. Čas je vladar. – stkan v najudobnejšo

pokrivalo gole kože. Pomembnost nosi, zato

mu zgradijo obstojne zgradbe. Veselijo se

brezhibnemu tolmačenju stvarstva. Pihaj

hrabri veter, nosi jim motiv. Starejši odhajajo

naprej. Svet ostaja za mlajše, ki posedajo

za mizo in se družijo za nove načrte. – iz

lesa izdelujejo praktične izdelke. V pečeh

se suši glina. – zdaj lahko jemo kot pravi

kralji. Draga mati Zemlja, obrodi jim hvalo.

Čas je obdržal tudi take, ki so hodili, vozili

po začrtanih poteh. – zdaj so utrjene in imajo

svoj cilj. Žice so prerasle dehteča grmovja.

Na zidove so se usedli glasni grafiti. Odpadlo

plastiko in tkanine so pobrale budne ptice,

ki pletejo marginalna gnezda. Žlica je lačna.

Prah se dviga. – zalepil se je na trepalnice

prizemljenih oči. – vodljive so vse dokler ne

padejo čez rob. On je kamela, ona je puščava.

Sta mesto, ki je prebavilo umrljive sanje. Je

obstoj, ki nosi svoj veter in vrti začaran planet.

Je sila, kot nagon, ki sestavlja se v sliko. So

hiše, grajene iz barvitih oblakov. Čudesa bodo

kmalu postala vsakdanjik. – na krožniku, na

steni zaprašenih okvirjev. Pod posteljo škripa

naguban balast. In je tudi človek, ki čuti premike.

Kot oživčena noga modrega slona. Človek, ki

ima mesto, tam, kjer ga ni. Kot lebdeča preproga,

ki išče umirjena tla. Takšen poslan bo na Zemljo.

 
Luka Višnikar