Ukrajinske stepe pregazil je Sabaka,

mesta so porušena, ostala je le praznina,

njih ruševine so nepojmljiva bolečina,  

v njih se čuti sovražna ruska duma,

ki jezno in brezčutno gazi bratsko ljudstvo.

Grd in hud Sabaka je brez srca,

ni mu mar za ljudi, ki ostali so brez doma,

otrok in starcev, ki hirajo na obroke,

nosečih mamic, ki rojevajo otroke

na tleh, v blatu brez ustrezne stroke.

Ti, Sabaka, si brezčutna ruska zver,

ki so ti grozodejstva podel skriti vir,

s katerim načrtuješ vojaške bolne cilje,

ubijaš narod - brate, rušiš tujo imovino,

s tem, da obogatiš svojo vladavino.

Pozabljaš, da dejanja tvoja so zločin,

ki nekoč bo moral na zatožni čin.

Žal nam tvojih je ljudi, ki niso krivi

za zlo, Sabaka, plačal boš le ti,

oni ti bodo vzeli pogoltno bolni ego.

A zakaj, Sabaka, le tega treba je bilo,

menda ne zato, da nam pokazal bi,

da si vladar imperija, ki vlada svetu,

in da mi pred tabo moramo klečati?

Živiš v zmoti, jokal boš na koncu ti.

(Grozniji sabaka, v slov. grozni pes)