S filmi je zadnje čase križ. Križ je predvsem z zgodbami. Nemogoče so in neverjetne, kar so vedno bile. A zdaj so tudi nedosledne. Liki so nedodelani, potek dogodkov pa samega sebe izpodbija. So tudi dolgočasno predvidljive. Niso le kot slaba kriminalka, ki pozornemu gledalcu prehitro razkrije morilca. Še huje je – gledalcu sploh ni treba vključiti možganov, pa ve, kdo bo rekel, kaj bo rekel, kaj se bo zgodilo v naslednje pol minute in kakšen bo konec.

Se filmarji bojijo občinstva? Nam zato prinesejo na pladnju vse očiščeno, narezano, skuhano in na tričetrt prebavljeno? Ničesar med vrsticami, ničesar dvoumnega, ničesar, za čemer ne bi stalo izdelano mnenje, kaj je prav in kaj narobe. Filmi postajajo fašisti. Nočejo, da čutimo, lahko le pomilujemo. Ne dovolijo nam misliti, lahko se le strinjamo …

In v to bedo je leta 2017 priletel film Pod zadnjo zastavo (Last flag flying). Naše kinodvorane je obšel. Na srečo ga je opazil nek urednik na RTV, nezamenjan sladokusec, in ga podtaknil med tezne 'art' filme, namenjene 'zahtevnejšemu' občinstvu.

Vsebina ima vse zastavke, da bi lahko bil film obupen: tezen, solzav in osladen. Vdovec, ki mu edini sin umre kot vojak v iraški vojni, poišče tovariša iz vietnamske vojne, da gresta z njim po ostanke in sta ob njem med pogrebom. V desetletjih, kar se niso videli, je eden postal zajedljiv brezverec, drugi pa pastor. Eden je belec, drugi črnec. V igri sta še sinov vojni tovariš in poveljnik ter spor, ali naj bo pokopan s častmi na vojaškem pokopališču ali civilno v družinskem grobu ob materi. In kot da to ni dovolj, sta tu uradna in resnična resnica o sinovi smrti ter uradna in resnična resnica o smrti četrtega tovariša ostarelih marincev pred 30 leti v Vietnamu …

Vse to je recept za katastrofo. Tezni filmi praviloma rešujejo le eno od naštetih težav. Pod težo tolikih bi se sesedli … A »Pod zadnjo zastavo« ničesar ne rešuje. Gre zgolj za zgodbo očeta, ki je od žalosti povsem iz sebe, zato po navdihu, ki ga najbrž ne bi znal pojasniti niti sam sebi, poišče stara soborca. Ta dva se, prav tako po navdihu, odpravita z njim. In potem se, kakršni so, odzivajo na dogodke, kakršni so … Ne teza, ampak življenje …

Pogovarjajo in kregajo se o bogu in neobstoju boga, o vojni in tovarištvu, o sebi in drug o drugem, o življenju, smrti in pogrebu. Ja, drug drugega že skušajo prepričati v svoj prav. A film ne prepričuje nikogar. Nikomur ne da prav. In nikomur ne da narobe …

Lahko bi vseboval pobeg s krsto pred policaji. Pa voznik ne da noge na plin, ampak na zavoro … Lahko bi vseboval pretep med vernim in nevernim tovarišem, med polkovnikom in nespoštljivim civilom ali pa bi užaloščeni oče vsaj razbil kak lokal ali stanovanje. Nič od tega …

Film ne kloni niti na eni točki. Ne dobrika se 'nezahtevnemu' občinstvu. Dosledno prezre 'teznega' duha časa. Festivalsko občinstvo, podeljevalce nagrad in kritike pusti lačne. Lahko bi bil film za Oskarje, a je raje film za dušo …

-

Zajedljivi brezverec je ves film brez dlake na jeziku. Govori resnico in si prizadeva za resnico, kolikorkoli grozna in neprijetna je. Zato tudi prihaja v spore s pastorjem, ki prodaja blažilno in tolažilno laž. Užaloščeni oče posluša oba in nobenega …

Trojica spotoma obišče mater svojega pred leti padlega tovariša (scenarij str. 90-92). Zajedljivec ji želi povedati resnico o tem, kako in zakaj je njen sin umrl:

»Prišli smo, da vam povemo, kaj se je zgodilo.«

»A vi ste možje, ki jih je rešil?«

»… Ja, g'spa. Smo.«

In ko se poslovijo, ima eden v roki v celofan zavit priboljšek za vse tri …

A je lahko kaj bolj ganljivo in manj solzavo?

-

Najboljša kritika vojne ni kritika vojne. Najboljša kritika vojne je surova resnica o vojni. Najboljše zgodbe o vojni niso zgodbe o mrtvih, ampak o preživelih …