{facebook http://za-misli.si/images/luka.jpg}

Pomrznjen je asfalt; v nestrjenosti smo mu zapisovali imena

in darove tedanjega časa. Kje so se porazgubile raztegljive

ure; so nam ožigosali na čelo, da so neponovljive in izžete,

izpite. Kot da trava ne bi enako dišala vsako pomlad, kot da

sušeno seno nima več svoje vloge. Kaj pa naj bi drugega, kot

da bežimo na samotni otok, ki mu zapoveduje le čista domišljija.

In kaj, če so se odpovedali darovani nasladi, saj tako odločajo,

sodijo svoji vitalnosti. S tako preciznostjo izstopajo, da bi bilo

že bolje hraniti svobodomiselne sekte. Pa le naj vihajo nosove;

smo tako zavozili, da bi nas iz goste megle morda potegnila

organska sila, ki ima srce na pravem mestu. In da bi nas imeli

za potepuhe, prebežnike svobode – tak je razkol, ki ga promovira

najbolj lačna zlata žlica. In ko izropan rudnik pod nogami se v

votlosti sesede, najhladnejša zima nam veke bo razprla. Da pa bi

krpali te zareze spregledanosti – krpale bi se poti blagodejnega

sožitja, gozdovi bi se čutili, kazali na bridkost obledelih markacij,

apatična voda bi zrnje kalila. Požvižgavali bi si z božajočim vetrom

in srkali sokove prelestnega zenita.

Luka Višnikar