{facebook http://za-misli.si/images/mvidovic.jpg}

Odložil sem očala na klop in skušal ujeti črto drvečih dreves, ki so skozi okno s krošnjami streljale vame. Moja pozornost je bila kratka saj mi je pogled vedno znova zbežal na obraz ženske, ki je sedela nasproti v kupeju. Sijala je od nasmeška. Zdel se mi je domač kot okus mamine marmelade v keksih.

»A se mogoče poznava?« sem vprašal brez razmisleka.

»Mogoče.«

»Se bom že spomnil.«

»Dajte mi roko. Črte izdajajo.«

»Vedeževalka?«

»Mogoče.«

Na vlaku srečujem raznovrstne čudake in bedake, a me to doslej še ni odvrnilo od vožnje, čeprav tvegam, da bi me kdo spoznal. Slavo težko prenašam. Zato se skrivam za očali in klobukom. In ker ženska s svojim iskrenim nasmeškom ni dajala vtisa novinarskega krvosesa, sem se nagnil naprej in ji ponudil roko. S prsti je začela drseti po dlani in me med božanjem brazd gledala v oči.

»Ko ste imeli osem let ste izgubili očeta.«

Nič nisem rekel.

»V osnovni šoli ste si zlomili nogo.«

Požrl sem slino.

»Pišete knjige.«

Dvignil sem glavo visoko.

»Nesrečen zakon? Žena bo vložila tožbo za ločitev.«

Vprašujoče sem dvignil obrvi.

»In napisali boste še samo eno knjigo. Potem pa…Ojoj! «

»Bedarije!« sem vzkliknil in hipoma odmaknil roko.

Mučno počutje po najinem pogovoru me je vedno bolj dušilo. Hotel sem odpreti okno, a je  na srečo bila moja postaja. Z olajšanjem sem si nadel očala in v slovo zamrmral nekakšen adijo. Predrzno mi je pomežiknila.

Žensko in njene besede sem stresel iz spomina kot ptičji drekec na rami, a čez tri mesece sem dobil pošto z ženino vlogo za ločitev. Obstal sem s papirjem v roki in gledal rokopis na mizi. Rokopis je čakal v kuverti. Čakal, da nalepim znamko in ga oddam na pošto.

Urednik me je čez mesec dni nadrl po telefonu, če se zajebavam iz njega in iz najine pogodbe. V odgovor sem našel izgovor, da sem očitno poslal rokopis brez znamke. In da bom poslal rokopis še enkrat. Tokrat z znamko.

Potrpljenje je urednika kmalu minilo, zato mi je dal odpoved pogodbe in sodelovanja. Vse, kar je sledilo temu dnevu, je bil le tobogan slave navzdol.

Po ločitvi in izselitvi sem pristal v vasi, v kateri je živelo le peščica ljudi. To mi je bilo v olajšanje. Bolezen prvo zimo bivanja je bila še eno olajšanje.

Ko so naslednjo pomlad telohi odprli cvetove sem začutil, da moje telo zapira vene.  Iz žepa pižame sem vzel znamko. Nalepil sem jo na kuverto z rokopisom, ki je čakal v kovčku.

Urednikov navdušen mail je prišel prepozno.

Črv v ušesu mi je zašepetal, da je moja osmrtnica pritegnila veliko ljudi. In da je neka zenska pred krsto hlipala in kričala:« Samo šalila sem se! Bila sem zaljubljena sošolka. To je vse!«