{facebook http://za-misli.si/images/mvidovic.jpg}

Tantalova glazirana podoba je zaslepila pogled marogastemu Sizifu, ki je uklanjal svoj hrbet ob zglajeno skalo: »Kaj pa ti veš o trpljenju, Sizif? Priklenjen sredi reke se stegujem z usti za bistro vodo, katere gladina izpari pred menoj za točno en palec. Ne morem in ne morem pogasiti žeje. To ponavljajoče hrepenenje me ubija, ugonablja moj um!«

Sizif, ki je s čutom sluha ujel valovanje Tantalovih besed, stoječega v vodi, si je z levo roko obrisal kaplje potu s čela in med potiskanjem gmote navkreber tiho odgovoril: »Tantal, ti vsaj stojiš na mestu, jaz pa valim to skalno gmoto znova in znova po hribu navzgor in vsakič, ko si na vrhu narišem smehljaj uspeha v očeh, v veri, da bo skala obstala, se mi skotali nazaj na vznožje. Telo ve, da je moje delo jalovo, a duša verjame, da bo nekega dne, v nekem milijontem poskusu skala ostala na vrhu. Telo bi se rado vdalo. Utrujen sem. A moj um vztraja. Zakaj?! Zakaj nosim to prekleto upanje?«

Iz sence drevesa ob bregu vode je stopil Prometej s počečkano frizuro in s krvavimi zapestji, s katerima je zamahnil proti Sizifu in Tantalu: »Vidva sta mala malica, Tartarja! Tarnata za prazen nič! Ko bosta vsako noč priklenjena na skalo čutila, kako vama rastejo nova jetra, ki so v rojstvu vsakega jutra izkljuvana iz telesa in bosta dan za nočjo kričala od neizpete bolečine, se mi javita.«

Pogovoru treh možakarjev, ki so med seboj tekmovali v ponazarjanju blaženosti teže svojega življenja, je prisluškoval Konfucij, modrec z zemeljskega Vzhoda.

Do tedaj je tiho ležal na zažgani zemlji pod drevesom, a njihove besede so ga dvignile v sedeče razmišljanje.

V tok pogovora je zvrnil jabolko spora: »Fantje, kako smo se znašli vsi skupaj na tem mračnem kraju, vam ne znam odgovoriti, a če bi moral kot Človek sadistično izbirati med vašimi mazohističnimi zgodbami, kaj menite, kateri bi bil zmagovalec mojega trpljenja?«

Prometej je z vžigalico besed goreče odgovoril: »Zmagovalec je znan! Če ugotoviš, da je tvoje življenje brez smisla kot Sizifovo delo ali se vrti v Tantalovem začaranem krogu nenehnega hrepenenja, se na koncu prej ko slej znajdeš v moji hiši otopelega trpljenja!«

Konfucij se je pogladil po bradi in mitološko zanko zavil še močneje: »Fantje, ne glede na to, katerega izmed vas izberem, ki trpite zaradi človeških lastnosti, ne morem mimo vprašanja, ki ga svaljkam v svojih mislih, odkar bivam v moji nesrečni deželi. Kaj je tisto, kar nas dela človeške? Podvigi, Ego ali Napake?«

Sizif, ki je medtem že četrtič potiskal skalo navkreber, je Konfuciju v odgovor zakričal z vrha hriba: »Konfucij, večina ljudi svoje napake skriva, jih globoko zakoplje pod zemljo zavesti, da bi bili videti večji, samozavestnejši, kajti napak se ne sme kazati. Tako si izgradijo masko, ki jo kažejo okolju. In v vsaki situaciji si nadenejo primerno. Zapomni si, če se odločiš delati napake, kot se za človeško naravo spodobi, jih delaj mnogo. Pomembno je, da v njih verjameš, kajti drugače boš postal suženj le-teh. Suženjstva se pa težko osvobodiš. Poglej mene – delam eno in isto napako, ki me znova in znova vrača na začetek.«

Tantal je z očmi žejno opazoval modrino vode pod seboj. Razprl je roki v nebo, se ozrl na breg h Konfuciju in odgovor jezno pihnil skozi nos: »Pusti tega bedaka s skalo! Verjemi, da ko te ne bo več hromil strah pred porazom in želja po zmagi kot Sizifa, boš vedno zmagal. Tudi takrat, ko bodo drugi mislili, da si poražen. Kajti nič ni tako, kot je videti na prvi pogled. Poglej me – stojim v vodi, a vode nimam.«

Prometej je sedel h Konfuciju pod drevo in si začel drgniti svoji krvavi zapestji v veri, da bo z drgnjenjem pomiril svojo jokajočo dušo:

»Konfucij, ne glede na to, koliko boš pomagal s svojim znanjem in vzgledom ljudem na Zemlji, ne pozabi, da dokler ljudje verjamejo in zaupajo v Bogove, ni nič narobe. A ko Ego postane tvoj Bog in začneš verjeti, da si svoj zorni kot, te nečimrnost priklene v suženjstvo. Takrat postaneš tak revež, kot sem jaz.«

Konfucij je vse slišane besede polepil v knjigo svojih modrosti in jih zvezal s svojo ponotranjeno Resnico: »Tudi revščina je lahko znosna le, če se sam odločiš zanjo«.

»Ne serji malin, Konfucij!« se je tedaj oglasil bog vseh bogov, ki se je skrival med vejami na drevesu.

Oči vseh so se presenečeno uzrle na drevo, s katerega je z bikovsko postavo skočil na požgana tla Zevs, ki se je se bohotno razprl pred Konfucijem in kot alfa samec zadonel glasno v nebo:

»Čisti hedonizem je odgovor na vsa tvoja vprašanja, Konfucij! Uživati! Brez omejitev in predsodkov. Vzemi vse, kar se ti ponuja! Posrkaj tukaj in zdaj! A žal je ta lastnost namenjena le tistim, ki si v malho življenja niso prilepili morale, kreposti in vseh ostalih etičnih »drekcev«. Vsakič, ko poslušam to filozofsko jamranje med ljudmi, mi gre na bruhanje in vse skupaj skušam najhitreje pozabiti  s sočno kračo, bokalom vina in lepoto zemeljskih deklet. Naskoči življenje in ne poslušaj več teh izmečkov!«

Konfucij se je hipoma zavil v svojo obleko, da bi pobegnil mrzlemu vetru Zevsovih besed, se počasi priklonil nezemeljskim grešnikom in dejal:

»Fantje, Zevs vas je kruto kaznoval, to vam moram priznati, a vedite, da je mene kaznoval še huje. Namenil mi je življenje Človeka. Vsak, ki vsaj malo gleda čez ograjo svojega uma, ve, da je človekovo bivanje nepopolno in da v tem tiči zadovoljstvo. A redko kateri zemeljski človek zmore doumeti globino trpljenja plemenitih ljudi.«