Jutri je kulturni praznik. Naj bo kulturen vsaj ta dan. Kajti živimo v izrazito nekulturnih časih. Današnja družba je globoko razcepljena, sovraštvo je postalo način komunikacije. Še zlasti na političnem področju, ki je postalo družbeno bojno polje. Morda se komu zdi, da "beseda ni konj", a v resnici se vse začne z besedo. Še vsaka vojna se je začela z besedami. A besede lahko ustvarjajo tudi mir, blaginjo, srečo, dobro. In velemojster besede - v smeri skupnega dobrega - je bil veliki pesnik France Prešern. Razmislimo vsaj zdaj, v času kulturnega praznika, o verzih, ki so dandanes še posebej aktualni (iz Zdravljice):

"Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo; …"

Edinost

V miru in blaginji lahko živimo, če smo edini oziroma enotni. Kar pa spet ne smemo razumeti, kot da vsi enako razmišljamo, verjamemo v eno "resnico" in sprejemamo enega samega "vsevednega" voditelja. Tako enotnost razume fašizem. Enotnost oziroma edinost pa v resnici pomeni, da ohranjamo različnost in spoštujemo drugega (v njegovi različnosti) in hkrati v miru živimo drug poleg drugega. Enotni smo predvsem, ko gre za skupne cilje, ki so cilji celotne skupnosti in ne samo posamezne skupine ali celo enega posameznika. Skupni cilji, kot so ohranitev okolja, blaginja vsakega posameznika in družbe kot celote so zagotovo cilji, ki nas vse povezujejo.

Danes pa je nastopil čas, da ne govorimo samo o enotnosti v okviru ene države temveč o enosti človeštva, ki temelji na globalnem spoštovanju, sodelovanju, medsebojni delitvi dobrin; globalnih skupnih ciljih ter miru in blaginji.

Sreča

Življenje v medsebojnem spoštovanju, zdravo okolje ter mir in blaginja so nedvomno pogoji človekove sreče. Nič koliko dokazov že imamo, da pehanje za bogastvom, brezglavo trošenje dobrin, medsebojna tekmovalnost ter družbeni "uspeh" in "ugled" na prinašajo sreče. Nasprotno, so vir nesreče, odtujenosti, trpljenja, osamljenosti in žalosti. In uničevanja okolja ter družbenih skupnosti.

Sprava

Sprava pomeni, da smo zmožni pokopati stare zamere, stare ločitve in živeti naprej. Toliko ločevanja, razcepljenosti, sovražnosti, kot smo jim priča danes, smo videli komajda kdaj v preteklosti. Sprava ne pomeni nujno pozabiti, mnogo bližje spravi je koncept odpuščanja. Še bolje pa je na spravo gledati iz vidika nenavezanosti na preteklost. Navezanosti na pretekle probleme so bremena, ki jih vlečemo za seboj in nas ovirajo na naši sedanji poti.

Torej:

"Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo; …"