Psi vohajo 40-krat bolje od nas. Za nas je voh tako nepomemben, da si tega niti ne znamo predstavljati. Zavemo se šele, če nekaj močno zadiši, če diši drugače, kot bi moralo, ali če nam voh odpove (kar se zadnje čase rado zgodi). Sicer nam je zanj prav malo mar. Da bi razumeli psa, si moramo predstavljati kaj drugega: Kako bi bilo, če bi 40-krat bolje videli ali slišali? … Hudo, a ne? Povsem drug svet …

Psi vohajo mamila, orožje, bolezni, epileptične napade, razpoloženja, čustva in kdo ve kaj še, o čemer se nam niti ne sanja. Ste kdaj šli s psom na sprehod in mu omogočili, da ga izvede po svoje, ne po vaše? Če ste, ste brez dvoma ugotovili, da ga ne zanima toliko rekreacija kot vonji. Kakšen vogal, grm ali zaplato trave je sposoben prevohavati več minut, oditi, si premisliti in se vrniti, nadaljevati obhod in se vrniti nazaj grede. V njegovi drži je osredotočenost in na obrazu mu piše, da je zaposlen z razmišljanjem.

Psi berejo. Znajo živali brati? Vsekakor; vsako bitje, ki ima čutila, jih ima za to, da z njimi 'bere' svetlobne, zvočne, temperaturne, elektromagnetne in druge 'znake'. A kaj počne, ko jih prebere?

Če pes vidi, da mu mečete palico, jo skuša uloviti. Če sliši, ko ga kličete, bo prišel k vam (no, mogoče ne takoj). Tu ni neke silne zgodbe. A kaj, ko zavoha, da je šel zgodaj zjutraj čez pot trop štirih srn? In na drugem mestu spet, vendar že prejšnji večer? In malo naprej pred dvema dnevoma, le da jih je bilo takrat še pet – tako kot tedne poprej?

Ta trop pozna. Preko vonjav ga spremlja že od malega … Ve, kje hodijo in kdaj hodijo … Kako daleč so … Včasih jih sliši … Včasih celo vidi … Včasih teče za njimi … In se vrne na pot, ko ga njegov 'trop' res jezno kliče … Med daljšimi sprehodi po gozdu najde mesta, kjer so spale in se pasle …

In zdaj ena manjka … Mu lahko vonjave ostalih povedo, kaj se ji je zgodilo? So prestrašene, žalostne? … Lahko sestavi zgodbo? …

Če hoče biti lovec, mora biti volk sposoben ne le brati sledove, ampak prebrano sestaviti v zgodbo. Iz nepopolnih podatkov o tem, kar je bilo, mora sestaviti čim bolj popolno predstavo tega, kaj je, nato pa iz obojega predvideti, kaj bi lahko bilo kasneje. Isto velja za srno: če noče biti ujeta, mora poznati volčje poti, volčje navade, in predvideti, iz katere smeri jo bo najverjetneje zalezel danes na tem travniku, jutri pa na onem …

Ljudje znamo zgodbe, ki se nam pletejo po glavi, sporočiti drugim – tudi zapletene. Govorimo, pišemo, krilimo z rokami, se pačimo in uporabljamo govorico telesa. Živali tudi počnejo vse to – in še kaj, česar mi ne –, le da imajo v primerjavi z nami omejen besedni zaklad. No, če vzamemo besedni zaklad povprečnega uporabnika družabnih omrežij, je težko reči, da je bolj bogat od pevskega zaklada povprečnega kita … Res pa zaenkrat še noben znanstvenik ni poročal, da bi videl živali modrovati …

A kaj počne pes, ko se človeški član njegovega tropa onesvesti? Poskuša ga zbuditi. Če mu ne uspe, gre po pomoč. Prosi za pomoč ptiče na drevju ali celo drevesa? Seveda ne. Prav tako niso znani primeri, da bi k nezavestnemu privedel druge pse in bi ga skupaj budili. Ne, pomoč išče pri tiste vrste bitjih, za katere presodi, da bodo znala najbolje pomagati. To presodi sam pri sebi, ne da bi te ljudi prej videl pri pomoči onesveščencem, ne da bi se z njimi igral ali crkljal, pogosto ne da bi jih sploh poznal. In ko najde ljudi, jih vztrajno gnjavi, dokler ne gredo za njim. Torej ve ne le, da so ljudje najprimernejši za pomoč, ampak tudi, da se bodo skoraj zagotovo odzvali. Med trenutkom, ko neha drezati v nezavestnega, in naslednjim, ko krene po ljudi, si torej v glavi odvrti zgodbo – najbrž precej podobno tisti, ki se kasneje dejansko odvije … Lahko rečemo, da si je napisal scenarij in takoj zatem v skladu z njim odigral svojo vlogo.

In to lahko rečemo za katerokoli namerno dejanje katerekoli živali. Ko se zave potrebe, si mora v mislih zavrteti zgodbo ali več zgodb o njeni zadovoljitvi, izbrati takšno s happy endom in jo pretvoriti v 'nastop'. Brez predhodne domišljijsko dodelane zgodbe bi bila njena dejanja nedosledna, površna, nesmiselna in neuspešna. Žival bi poginila, preden bi se uspela razploditi. Zakaj bi si z drugo živaljo dvorila, če se ji v nosnih preduhih ne bi vrtel pornič? …

Neizpodbitno je, da živali sanjajo. Tudi sanje niso nič drugega kot zgodbe – izmišljene. Če so si njihovi možgani zmožni v spečem stanju izmisliti zgodbo, so si jo v budnem prav gotovo zmožne zamisliti. Morda pa si zgodbe izmišljajo tudi kar tako, ko na videz lenarijo, v resnici pa same pri sebi modrujejo …

Znanstvenika, ki mi neizpodbitno dokaže, da si psi niso sposobni zamisliti zgodbe, povabim k Ani Roš na večerjo! Če se mu poskus ponesreči, pa bom vesel njegovega vabila …