{facebook http://za-misli.si/images/luka.jpg}

V mojem telesu smo urne živali.

V mojem telesu nas vidim odprte,

zagledane v svoje smeri, vedre,

podivjane, razuzdane in tekoče.

V mojem telesu gori ogenj

vročih julijskih noči,

iz ognjišča se razlivajo svetlikajoča očesa,

nasmeški, ki premikajo rebra,

dotiki, ki raztrgajo površnost sveta. 

Zjutraj nas zbuja brezmejno svež dan,

razvite besede na oplojenem kamenju.

Nenasitna filozofija življenja je vrednejša

od lačnih ust potopljene logike.

V mojem telesu ne rastejo samo drevesa,

rastejo tudi naše kosti,

mnogobarvne sanje dremave v zimi, 

sramni lasje, oživeli izumi.

Iz zaprašene svetilke smo zbudili modre

duhove in velikane, nočne metulje,

zapečatena pisma iz mesa, požrte cmoke,

povožene štiriperesne deteljice in

par zarjavelih konjskih podkev.

Gledam te na mojem telesu.

Gledam te, kako ti izginja senca,

po tem ko je sonce že prečesalo

vsak del samotnega gozda,

nakit pretopljenih verig krasi golo ti kožo.

Ostajaš poskočna, kot srna na prosti jasi.

Gledam si v telo, v mozaične vzorce,

kako se spajajo v nepremagljivo zver.

Neprestano se opominjam,

da moram slediti le lastnemu navdušenju.

V mojem telesu ne poznamo žalosti,

žalost se spreminja v potoke kristalnih

eliksirjev, v zimzelene melodije,

predhišne kipe in zrcalne jame. 

V mojem telesu se množijo celice;

črne, bele, škrlatne, pisane in rumene,

okrogle, trikotne, ploščate in pokončne.

V mojem telesu je sprožilec.

Luka Višnikar

(Pesem predvidena za zbirko »Jesensko ogledalo«).