{facebook http://za-misli.si/images/mvidovic.jpg}

»Kaj imaš za povedati Človek?«, je vprašal Bog in odvrgel ogrizek jabolka čez ramo.

Človek: »Bog, poskus ponotranjiti svet, takšen kot se mi kaže, mi ni uspel.«

Bog: »Spet?«

Človek: Ja, spet sem na začetku Bog. A pravijo, da pot je sreča. Drek pa takšna pot, če je polna neuspelih, propadlih poskusov.«

Bog: »Še vedno jamranje in jamranje. Le dvonožni prvaki ste zmožni ponavljati eno in isto napako in se večno spraševati Zakaj? Druge živali na Zemlji preprosto bivajo.«

Človek: »Ampak Bog kako naj gledam na svet na tak način kot ostale živali, če je v meni in okoli mene toliko kaosa. Saj vendar imam Razum! In ti si ustvaril ta kaos. »

Bog: »Ustvaril sem moralno žival, ki v napoju svoje ustvarjalnosti pleni, uničuje in kolonizira druge živali? Menda bo to držalo. Dobra iztočnica za pogovor s Hudičem za večerni poker.«

Človek: »Poker s hudičem? Kaakoo…Vidva se med seboj pogovarjata?«

Bog: «Midva sva kolega, Človek. On je Legenda. Še vedno si omejen s Popolnostjo, ki ne obstoja.«

Človek: »Bog, zdaj si me čisto zmedel. Kako vendar naj svojo vrsto Homo sapiens zagovarjam pred teboj? Nimam opravičila za svoje napake razen svoje nepopolne narave, ki si mi jo dal.«

Bog: »To je vse, kar si v teh 200 000 letih kot misleče bitje spravil skupaj kot opravičilo? Da si nepopoln zaradi mene? Kakšno samozatajevanje! Vesolje je mlado in Zemlja se je pravkar rodila, ti pa si v nekaj milijonih let uspel pljuniti po drugih vrstah bitij na Zemlji in iz pohlepa, lenobe in želje po moči ustvaril države, zakone in nasilje nad samim seboj zato, ker si nepopoln?»

Človek: »Bog, saj vem, da ne blestim…a to pomeni, da smo kot vrsta že v startu bili izgubljeni?«

Bog: »Pa menda nisi še vedno tako samovšečen, da misliš, da si edino mislečo bitje v Vesoljih! Še en primitiven košček Človeka – napuh. V nekem trenutku Vesoljnega reda si imel srečo, da si preživel na planetu in to je to. Nič drugega. Nobenega višjega načrta ni bilo. Vse ostalo je le produkt tvoje želje živeti večno. Biti nesmrten.»

Človek: »Vesoljih? Z bujno domišljijo si to lahko predstavljam, ampak kdo si potem Ti, če ne Bog?«

Bog: »Stvarnik tvoje domišljije. Vse ostalo se je znotraj tebe že odvilo in vse je iz tebe nastalo. Ampak Razum te žene, da nisi zadovoljen s tem, kar si in še vedno iščeš nekaj več. Preprosto je – Jaz sem, ki sem in kot potrebuješ ti božje, da se ne bi razblinil, tudi jaz, da bi bil resničen, potrebujem tebe.«

Človek: »Ampak Bog to nima nobenega smisla?«

Bog: »Nesmisel je iskati smisel. »

Človek: »Zakaj imam občutek, da me ves čas klofutaš? Bog je absolutno dobro, so me učili.«

Bog: »Kdo si želi biti absolutno dober? Imidž Hudiča je veliko bolj privlačen kot ga slikajo vaši verski voditelji, ampak pustiva zdaj to kdo je bolj popularen… Nežnost je zate jalovo seme.«

Človek: «Kako to misliš jalovo seme? Pa saj vendar iz ljubezni rojevamo iz semen prečudovite cvetove. «

Bog: »Ljubezen je dajati tisto, česar nimaš.«

Človek: Torej si krut do mene zaradi mojih napak? Zaradi moje nepopolnosti? A ni Bog pravičen za vse?«

Bog: »Pravičnost ni tam, kjer jo vidiš, temveč tam, od koder jo opazuješ. Človek, skušam ti dopovedati, da še vedno deluješ sam in ne kot Eno. Pustiva vsa ta vprašanja.«

Človek: Preden me objame temna energija, a te lahko Bog še nekaj vprašam?«

Bog: »Pljuni hitro kaj bi rad, ker imam že mrzlo pivo.»

Človek: »Vem, da zate ni nič skrito in da vse vidiš in da zate ni časa, ne prostora. A vsako jutro, ko se zazrem v ogledalo, mi Srce pravi, da smo ljudje drugačni od ostalih vrst, ki si jih podrejamo za svoje cilje. Ljubezen je upanje za Človeka.«

Bog: »Človek, zakaj neki misliš, da si boljši od drugih živali?»

Človek: »Poglej naše stvaritve - glasba, slike, prečudovite stavbe, ki smo jih zgradili, arhitektura, lepoto besed v pesmih, zgodbah. Kaj vse je ustvaril naš Razum skozi stoletja! Tega nobeno drugo bitje na Zemlji ne zmore.»

Bog: »Joj, zdaj pa še ta samozavest! A res misliš, da te je Razum povzdignil? S svojim Razumom in globokim razmišljanjem nisi nič spremenil. Odkrili ste ogenj, znali vrteti jezik in obrekovati druge. To vas je rešilo, da ste preživeli Homo. S svojim besedičenjem ostajate v svojem kokonu in skrbite, da se geni nenasitnih želja prenašajo pridno v naslednje generacije. In vsaka je bolj odtujena od svojega smisla.«

Človek: »Vem, da vlečem Naravo za lase s svojimi odpadki, pridatki in izkoriščanjem vsega, kar skriva pod površjem. In vem tudi, da si vseh problemov sveta ne smem jemati na svoja ramena. A kaj mi preostane Bog? Naj v preostanku življenja živim sam v pragozdu, da svetu pokažem pot do očiščenja? Saj vendar imamo neki smisel, a ne? »

Bog: »Človek, ni nobenega višjega smisla. Si, in to je to. Noben ne pride v nebesa, ker dela dobro in noben ne pride v pekel, ker dela slabo, ker dobro in slabo ne obstajata. To je človekova izmišljotina. Konstrukt zablode uma. Drugi živali iz tvojega sveta ne poznajo teh definicij zato ne umirajo od samomorov, stresa in depresije. Razum je prekletstvo in hkrati blagoslov Človeka. Pika. »

Človek: »Čakaj, torej…ni bilo nobenega načrta in ni nobenega smisla?«

Bog: » Lepo ti rečem še enkrat - preseži vero v ponujenega Boga in si izberi svojega. Ob koncu svojega obstoja si samotnejši kot ob spočetku. »

Človek: Bog, tvojih besed preprosto ne morem ponotranjiti. Saj vem, da sem hlapec Razuma, a vseeno … a mi prosim lahko daš še eno priložnost? Zavedam se, da sem le zrno, piš, ptičji drekec na tvojem plašču, odmev v Vesolju, a življenje je tako lepo. Četudi nepopolno.«

»Človek, tvoja strast do življenja je neusahljiva. Ko bi le vedel, da je vselej najbogatejši zadnji trenutek, ki je poln vsega zbranega. A naj tvoja beseda meso postane»,

je rekel Bog, srknil požirek piva in preklopil kanal na rojstvo nove Galaksije.