Politiki, vsepovsod in tudi v Sloveniji, bi morali pozorno analizirati nedavne nemire v Kazahstanu. Predvsem vzroke zanje. Prav tako bi bilo dobro, če bi poznali prave vzroke, ki so vodili v tako imenovano arabsko pomlad leta 2011. Čeprav so le-ti vselej kompleksni (korupcija; nezaposlenost, še zlasti mladih; politično zatiranje itd.), pa je bil eden izmed ključnih vzrokov za izbruh nemirov v arabskih državah hitra rast cen, še zlasti žitaric. Finančna kriza 2008; požari v Rusiji 2010, ki so uničili ogromno pridelka; hudo deževje v Kanadi, sušno vreme v Argentini in še druge težave so povzročili 32-odstotni dvig indeksa cen hrane samo v drugi polovici 2010. (Mimogrede, se vam pri ne zdi, da ima podnebna kriza lahko zelo konkretne ekonomske in družbene posledice.)

Srednji sloj prebivalstva, da o najrevnejših sploh ne govorimo, je v zelo razslojenih in ekonomsko šibkejših državah običajno zelo občutljiv na vsakršno rast cen osnovnih dobrin (npr. hrana, voda, energenti). Kajti vsakršen dvig cen ene izmed njih hitro sproži verižno reakcijo – če se podraži hrana, kmalu zmanjka denarja za elektriko, kurjavo in druge izdatke; če se podraži elektrika, zmanjkuje denarja za hrano in tako naprej. V Kazahstanu je bil vzrok za nemire velik dvig cen utekočinjenega plina, ki je eden izmed osnovnih energentov v tej državi. Visoke podražitve pa so hitro sprožile nakopičene frustracije in napetosti v družbi; ponovno lahko govorimo o korupciji, pretiranemu bogatenja elit, političnemu zatiranju itd. Ko družbeni ekonom(ski) lonec poči, je krizo težko obvladovati.

Slovenija pri tem ni nikakršna izjema. Zdajšnja špekulativna rast cen energije, podle poteze dobaviteljev električne energije (prekvalifikacija iz zasebnih v poslovne uporabnike), skorajšnji večji dvig cen osnovnih živil so nevarna mešanica, ki lahko »vžge« že tako nakopičene družbene frustracije. Kovidna kriza v kombinaciji s pogosto grozečo komunikacijo vlade in pritiski na nekatere institucije ter skupine (mediji, kultura, mladi…) že dlje časa dviguje pritisk v »ekonom loncu« države. Hkrati pa bo dolgo predvolilno in povolilno brbotanje v »političnem loncu«, ko bo država »v leru«, samo še povečalo obstoječe pritiske.

Velja opozoriti, preden bo prepozno, da je zdajšnja rast cen v Sloveniji veliko večji problem, kot se morda zdi na prvi pogled! Ljudje so naveličani ene (kovid) krize, pa jih že stiska nova – ekonomska. Takšne razmere predstavljajo plodna tla za razrast želje po avtoritarnem voditelju, ki bo z enim zamahom »napravil red«. Zato se morajo napredne politične sile združiti in se osredotočiti predvsem na ukrepe za zajezitev vse globlje revščine. Hladni radiatorji ne ohlajajo glav, temveč jih podžigajo. Če bo kruh dražji, pač ne bo potice za vse. Neukrepanje in razdrobljenost naprednih političnih sil, kolikor jih še imamo, pa lahko povzroči, da bo za »rešitev« krize izvoljen tisti, ki jo je v dobršni meri pomagal zakuhati. Če bo družbeni ekonom(ski) lonec počil, bo težko za vse.

Univerzalni temeljni dohodek za najranljivejše skupine prebivalstva in/ali učinkovita pomoč (še posebej za mlade in ostarele), boljši dostop do zdravstvenih in drugih javnih storitev, energetski in drugi vavčerji, dostopna stanovanja še zlasti za mlade, regulacija ali subvencioniranje cen osnovnih dobrin, progresivno obdavčenje (višji davki za bogate, nižji za revnejše), progresivno plačevanje javnih in obveznih stroškov (RTV naročnina, zdravstvena zavarovanja itd.) – vse to so teme, ki bi morale povezati napredne politične in družbene sile. Če pa bo politika obstala na ideoloških temah predvsem iz druge svetovne vojne, se bomo morda znašli sredi kazahstanske krize. Plinskih in drugih nabojev bo v izobilju. Hrane pa ne. Si to želimo?