Menda obstajajo tri vrste umetnosti: zabavno domoljubna, raziskovalno kritična in vzvišeno okostenela; 'nizka', 'neodvisna' in 'prava'. 'Nizka' je doma v skoraj vsakem slovenskem domu. O 'pravi' se govori predvsem, kadar ustvari kaj nizkotnega, sicer pa živi vzporedno življenje v svojih dotrajanih stavbah, kamor občasno zaide ta ali oni meščan. 'Neodvisna' ne seže v skoraj noben slovenski dom. Da obstaja, izvemo ob pomembnejših razpisih, kadar ji ministrstvo za kulturo tenko nareže kruh …

Vaskov zadnji torpedo je pravkar naluknjal kopico neodvisnih barkač, ki se že vsa leta ali desetletja od splavitve komaj držijo na gladini. Murgelska javna občila – sicer neobčutljiva za upad nastopov in prihodkov zabavno domoljubnih glasbenikov – so jim nemudoma skočila v bran. Beremo in poslušamo lahko dolga zaklinjanja o pomembnosti neodvisne umetnosti – kot da lahko obilica naklonjenih besed zmanjša škodo ali Vaska prepriča, da bo naslednjič meril bolj površno … A kaj  se zgodi, če se posvetimo vsebini teh čarobnih izrekov? Nas prepričajo?

»Tomaž Toporišič opozarja, da je nevladni sektor uprizoritvenih umetnosti bistvena sestavina slovenskih uprizoritvenih krajin, ki sestavljajo kvalitetno kulturno ponudbo, brez katere si ne moremo predstavljati sodobne evropske države.« (vir)

Dragan Živadinov pove: »Slovensko gledališče je eno najboljših gledališč na svetu ravno zato, ker imamo to, čemur smo včasih rekli avantgardno, kasneje eksperimentalno, nato alternativno, danes pa temu rečemo neodvisno gledališče. V njem se gojita kritična misel in kritična zavest, ki sta integralna dela evropske zavesti. Če te zavesti ni, ni Evrope.« (vir)

Meni to zveni kot verščina – nakladanje zaradi nakladanja: »Neodvisna umetnost je pomembna, ker je izjemnega pomena. Treba jo je podpirati, sicer bo joj!«

Še najbolj stvaren zveni Boštjan Narat, ki piše: »Če si želimo napredka, potrebujemo neki inkubator inovacij, kjer si ljudje upajo več. Kjer poskušajo nove stvari, kjer raziskujejo in iščejo, se v teh iskanjih mnogokrat izgubijo, a vsake toliko ustvarijo nekaj, kar je pomembno. Ne samo za njih, za vse, za skupnost kot celoto […] Krčenje neodvisne scene je podobno ukinjanju razvojnega oddelka v podjetju.« (vir) Žal pa tudi on ne poimenuje niti ene pomembnosti »za vse, za skupnost kot celoto«, ki je privekala na svet v neodvisni umetniški ustanovi …

Pojdimo v neodvisno poskusno gledališče! Kaj vidimo? Vidimo ljudi v oblačilih in pričeskah, kakršnih ni nihče nikoli nikjer nosil, ali pa so goli in razmršeni. Njihove grimase so pretirane in izražajo čustva, kakršnih ni nihče nikoli nikjer občutil. Prav tako se ni nihče nikoli nikjer gibal, premikal in držal kot oni. Tudi ni tako govoril in kričal … Povzetek: neodvisno poskusno gledališče je kopica neverjetnih likov, ki se znajdejo v neverjetnih okoliščinah, na katere se odzivajo na neverjetne načine.

In to naj bi bilo primerljivo z razvojnimi oddelki v podjetjih? Bolj je podobno alkimistom, ki so vrgli v kotel, kar so imeli pri roki, in upali, da bodo skuhali zlato. Če ga niso, nič hudega; mogoče ga bodo pa naslednjič …

Iz alkimije je po stoletjih res nastala znanost. A znanosti prej ni bilo; bilo je predvsem ugibanje in nekaj ljubiteljskih poskusov. Umetnost pa je z nami že več kot 50.000 let. Glede na njene začetke je bilo ljudem že takrat jasno, kaj umetnost je in kaj ni. In jasno jim je bilo vse do 20. stoletja … Kaj se je zgodilo v 20. stoletju? Neki ljudje brez izpričane umetniške žilice so prepričali »strokovno javnost«, da je umetnost tisto, kar se vsakič znova izumi. Izdelki, ki upoštevajo 50.000 letna pravila, so odtlej zastareli, obrtniški, brez domišljije, skratka neumetniški. Odgovor na vprašanje: »Umetnost ali stranišče?« je: »Umetnost – stranišče …«

In tako tudi izgleda. Kričanje in spakovanje po tleh plazečih se nagcev in podobni 'poskusi' so uveljavljen način dela tudi v 'pravih', torej 'neposkusnih' gledališčih. Vsaka predstava je 'razvojni oddelek'. Kakšna je torej škoda, če jih nekaj ne bo narejenih – razen za 'poskusne umetnike', ki bodo ostali brez službe? Družba ima dovolj svojih skrbi in enako slabo shaja tudi brez njih … Večina ljudi niti ne ve zanje, sploh če niso iz Ljubljane. Koliko občinstva imajo? Nekaj 10, nekaj 100, morda nekaj 1.000, pa še od teh se večina tako ali drugače ukvarja z umetnostjo ali so svojci sodelujočih … Navsezadnje je ves ta rompompom zaradi 1.480.000 € letno. Če to razdeliš med kopico ustanov, kaj lahko vsaka od njih naredi s svojim deležem? … Kot bi mulci iz garaže z bobni, kitaro in sintesizerjem za svoje edinstveno nažiganje in kruljenje zahtevali državno štipendijo v vrednosti gajbe piva na teden …

Pred četrt stoletja sem bil v 1. letniku AGRFT. S sošolci smo družno secirali slovenske filme. Čudili smo se, da njihove slabosti še kar vztrajajo – že od časov črno-belega filma. Pridušali smo se, da bomo sami delali drugače. Imel sem občutek, da sem del generacije, ki bo končno naredila prelom in pričela snemati filme, kot se šika …

Danes, 25 let kasneje, so moji sošolci uveljavljeni filmski in televizijski ustvarjalci. Pridružujejo se jim diplomanti, ki nastopajo pred kamero že od spočetja dalje. Nekateri mladi režiserji so prej snemali kot hodili. Ure in ure 'poskusne umetnosti' … In kakšen je učinek? Ne le, da so vse slabosti iz časov črno-belega filma ostale. Pridružile so se jim nove: ničemur podobna jezikovna spakedranščina, govorjenje eden čez drugega, slabo ozvočenje, da igralcev ne razumeš, tudi ko govorijo sami, mračna osvetljava, da jih vidiš napol ali sploh ne, poudarjeno grda in zanemarjena prizorišča ter brezvezni snemalni koti. To je torej tisto, »kar je pomembno za skupnost kot celoto« …

Brata Lumière sta snemala boljše filme, da o Georgesu Mélièsu sploh ne govorimo …

»Največja bedarija je, ko govorijo, da vaja dela mojstra. Ker to nikoli ni res. Ker samo mojstrovina dela mojstra. In vsakič moraš poskusiti delati mojstrovino, nikoli vaje.« – Roman Uranjek (vir)

V mojem spisu »se gojita kritična misel in kritična zavest, ki sta integralna dela evropske zavesti. Če te zavesti ni, ni Evrope,« mar ne, g. Živadinov?