December je najhujši mesec v letu. H kiču nagnjeni družabni verniki sicer nad njim izkazujejo silno navdušenje; zdi se, da kar pristno. A zanje je to mesec garanja – nakupovanja, okraševanja, kuhanja in pečenja, pripravljanja in pospravljanja zabav – ter trpljenja – neprespanosti, pogostega mačka v glavi in tigra v prebavilih. Prav, če jih to osrečuje … Za zakrknjeno neverujoče introverte je december pekel. Vse to hlinjenje sreče ter samorazstavljene družine, prisilno uglašene in ljubeče … Že sredi sivega novembra sanjarimo o dnevu, ko bodo izzvenele zadnje zaloge petard in se bo začelo prečudovito januarsko mrtvilo – po možnosti vsaj za nekaj dni prekrito s snegom, ki bo udušil barve in zvoke ter pričaral blagodejni mir.

G. Mazzini je veliki finale peklembra pospremil s spisom o družabnosti Slovencev. Njegove opazke kot ponavadi držijo vodo – Slovenci smo družabno ljudstvo. A družabni smo predvsem za družabne ljudi. Skupaj rajajo »deloholiki, gledalci resničnostnih šovov, kadilci, kavopivci, lastniki vedno prižganih in prisotnih pametnih telefonov, mesojedci, nestrpneži, ozkogledeži, pijanci, privrženci glasne glasbe, gneče in kiča, verniki in živčneži s smislom za humor, ki ne presega šal o neznosnih taščah, nerazumevajočih in varajočih se partnerjih ter sramoto delajočih otrocih, ki večinske stereotipe tudi živijo« (ki sem jim nekoč posvetil članek).

Vsi, ki imamo na tem seznamu več križcev kot kljukic, smo čudaki. Družabni Slovenci – tisti, zaradi katerih veljamo za družabno ljudstvo – nas ne vidijo radi na svojih zabavah, tudi če so iskreno radi z nami na štiri oči. Vedno hočemo nekaj drugače kot vsi ostali. Pogosto zinemo kaj, zaradi česar nastane moreča tišina. Ne, ker bi hoteli pokvariti vzdušje, ampak ker smo sproščeni in povemo, kar mislimo. Pač mislimo drugače kot drugi prisotni …

Tudi mi nočemo biti na množičnih zabavah. Hitro se najde kakšen težak, ki se obesi na naše mnenje (npr. o beguncih), navado (npr. vegetarijanstvo) ali osebno značilnost (npr. pričeska), in nas s svojim večinskim prav gnjavi tako dolgo, da smo prisiljeni postati zoprni. A naš prav nima skupinske podpore, zato krivec za pokvarjeno vzdušje ne postane on, temveč mi …

Šola, služba, sosedje … Leta in leta ždiš skupaj vsak dan po več ur: delaš, se sproščaš, iščeš rešitve, klepetaš, iščeš in nudiš nasvete in pomoč, sočustvuješ … In ko greš ždet drugam, koliko sošolcev, sodelavcev in sosedov ti ostane? Večino v nekaj tednih pozabiš, kot da jih nikoli ni bilo … Druženje pa tako!

Ostanejo ti zgolj tisti, s katerimi še naprej ždiš skupaj: se redno kličeš in klepetaš; slediš njihovim objavam na družabnih omrežjih, jih všečkaš in daješ pripombe; se obiskuješ in skupaj preživljaš prosti čas – torej večino časa, ko nisi v službi ali ne spiš. Bolj si družaben, bolj se prilagajaš in manj si svoj. Vedno bolj si podoben večini znancev, imaš podobne navade in poglede na svet. Sčasoma pozabiš, kdo si in kaj si – postaneš eden od mnogih: enak, nepomemben, predvidljiv, nezanimiv … Slovensko druženje je ekstravertno. Ekstravertno druženje je garanje in trpljenje. Veseli december je ves čas …

V takšno družbo ni težko priti. Nekdo te mora uvesti. Če deliš njihove navade in poglede na svet, te hitro sprejmejo. Nekaj zabav in obiskov, pa si Slovenec … Če preveč odstopaš, pa si enako hitro tujec v lastni deželi …

Introverti se družimo drugače. Imamo znance za različne teme: z nekom obdelujejo službene zadeve, z drugim zasebne, s tretjim politiko, s četrtim si širimo obzorja … Imamo znance za različne dejavnosti: s tem hodimo v naravo, z onim na prireditve, s tretjim po nakupih, s četrtim kaj snujemo ali popravljamo … Med enim in drugim druženjem minejo tedni in meseci, včasih celo leta, ko se ne vidimo in ne slišimo … Če bi jih povabili na skupno zabavo, bi bila žalostna. Nekaterim bi jedača, pijača, glasba, dejavnosti in pogovori ustrezali, drugim ne. Ta in oni bi se morda odlično ujela, večina pa bi se samo gledala in čakala, da mine …

Takšen krog znancev nastaja in se dopolnjuje vse življenje. Introvert, ki se priseli v Slovenijo, prične z enim ali dvema, ki ga morda seznanita še s kom. Za kaj več pa so potrebna leta …

Slovenija je dežela družabnih. Ampak v slovensko družbo te mora nujno nekdo uvesti. Ne moreš kar nekam priti in se pričeti družiti. Nimamo gostiln, kamor bi lahko nekdo prišel sam in se vključil v pogovore z ljudmi pri sosednjih mizah, če ga ti ne poznajo. Če na prireditvah ogovarjaš neznance, se obračajo stran. Če jih nagovoriš na ulici ali v parku, pokličejo policijo. Še med stanjem v vrsti komaj kdo spregovori besedo … Kamorkoli prideš sam, si sumljiv …

Slovenija je dežela družabnih … Zanimivo, ko pa toliko ljudi živi samih, umre samih, živijo skupaj, a odtujeni drug od drugega, živijo skupaj, a so odtujeni od ostalih … A tako je v deželi družabnih: ali si ves čas družaben, ali pa te ni …