ALBERTO:

Človek,

človek sem jaz,

človek si ti,

človek je on,

ljudje smo mi.

Klic človeka v meni, tebi, njemu, njim je:

Dvigni se in deluj!

LOJZE:

Mi vsi smo le avtomati,

stvaritve skritega načrtovalca,

smo le poslušni sužnji

umazanega globalnega sistema.

Sile zla so naši rablji,

jemljejo nam razum …

Načrtno postajamo čreda,

v lastno apokalipso drveča.

ALBERTO:

Glej,

nekdo tam klečeplazi!

Kam potisnil je pokončnost,

kje njegova je vzravnanost?

Kdo ponižal je ČLOVEKA,

klečeplazec se rojeva,

tu med nami,

prav med našimi koraki,

ki so še pokončni,

kleni in pogumni?

Kdo ti je pokončnost zrušil?

LOJZE:  

Politiki,

s pokvarjeno politiko!

Krilite s krvavimi rokami,

s prsti žugate,

vse počnete,

da bi nas prepričali,

vi politikantje, podli svatje.

Le kako si upate!

Ne razdvajajte

že razdvojeno ljudstvo!

.

ALBERTO:

Drugi človek me ponižal je,

da kleče ga prosim

za preproščino življenja.

Si se vprašal?

Ali on, ki te ponižal je,

ve, da klečeplazi pred kapitalom,

da nagrabil bi si več profita.

Vsi razčlovečeni, uprimo se –

preračunljivim načrtovalcem.

Združimo se in premagajmo

razčlovečenje sveta.

V igro klečeplazenja zvabil

tvojo je pokončnost,

družno klečeplazita.

Edinost se ti odpira!

Dovolj je plazenja kleče!

Rojen ČLOVEK,

ne klečeplazec.

DVIGNI se

in stori NE!

LOJZE:

Nismo toliko nori,

da ne vemo kdo ste

in da so TEBI vzor

nasilni rjavosrajčniki …

Vsi vemo,

da izgubljamo svobodo

in da ti igraš nepošteno igro.

GOTOF SI!

Jutri bomo drugačni,

še bolj jezni.

Pesem sta zapisal Lojze Podobnik in Alberto Avgustimčič.