V obdobju zdajšnje vlade je bilo devet interpelacij. Prvo interpelacijo zoper ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška so v opoziciji vložili dobra dva meseca po imenovanju nove vlade, nato pa so sledile še interpelacije zoper sedem drugih ministrov. Med njimi sta bila kar dvakrat na zagovor v državni zbor poklicana ministrica za šolstvo Simona Kustec, ta je interpelacijo obakrat tudi prestala, in enako minister za notranje zadeve Aleš Hojs. Če izvzamemo interpelacijo zoper ministrico za kmetijstvo Aleksandro Pivec, ta je pred obravnavo odstopila, pa je bilo vseh osemsedem do zdaj obravnavanih interpelacij neuspešnih. Se pa ob tako velikem številu interpelacij lahko vprašamo, ali se opozicija zaveda, da si s tem dela škodo? V zgodovini Slovenije so bile uspešne le tri.

Pri vsaki interpelaciji se pokaže, da je po bitki vsak lahko general, še posebej, ko gre za ravnanje v politični krizi. Najbolj pa me jezi, da je vse skupaj videti, kot da poslanci živijo na dveh različnih bregovih. Njihove razprave se ne ujemajo niti v najosnovnejših dejstvih, ki so vzrok, da je do interpelacije sploh prišlo. Ko gledaš in poslušaš te dolge razprave, zlahka ugotoviš, da gre predvsem za očitke o spornem ravnanju ministra in veliko želja predlagancev za ponovno oblast. Argumentirana razprava o povsem osnovnih dejstvih pač ni mogoča.

V bistvu gre za politični boj opozicije, z namenom, da spodnese predlaganega ministra in seveda aktualno vlado, gre za boj in obstanek nad moči, gre za to, kdo bo glavni na petelinjem gnojišču.

Pri interpelaciji smo državljani izključeni in smo za politiko in stranke nepomembni. Naš glas, naši argumenti so ničelni in nepomembni. V vladi lahko njeni ministri kradejo, goljufajo, zavajajo in počnejo vse oblike kriminala. So nedotakljivi za organe pregona, saj so le ti vendar njihovi delodajalci, in kdaj je že vrana vrani skljuvala oči?

Včasih se ljudje sprašujejo, kdo je glavni lažnivec, kdo je tisti, ki nas zavaja in nam pere možgane, ali je to vodilna politična struja, ali opozicija. Ko poslušamo njihove argumente in jih primerjamo z medijskimi informacijami in ljudskim glasom, smo vedno zmedeni in največkrat ne vemo, kam pes taco moli. Zato ljudstvo protestira. In prav je tako. Prišlo bo do množičnih protestov. Na ulice bodo drli stari in mladi, delavci, kmetje, intelektualci in vsi ostali. Novodobni protestniki niso obremenjeni z zgodovino in so kritični do zmanipuliranih političnih strank in do vlade, ter njenega predsednika, ki se na vse načine trudi, da bi nas spravil v avtoritarnost, v okvire in okove.

Ne smemo dovoliti, da iz našega življenja izginejo elementi aktivnega državljanstva in elementi politične participacije: predvsem na področju, ko gre za ukrepe v gospodarstvu, na področju socialnih pravic, izobraževanja in seveda tudi na področju državne ureditve in varstva človekovih pravic, ki so lahko odločilni, lahko pa tudi usodni, za podobo družbe.

Zavedati se moramo, da je avtoritarnost, ki jo načrtno izvaja naša vlada, oblika vladanja, za katero je značilna močna centraliziranost in omejevanje političnih svoboščin. Avtoritarni režimi so lahko avtokratski ali oligarhični in temeljijo na vladavini stranke ali vojske. Mar nista pri nas že izpolnjena oba pogoja?

Komu naj verjamemo? To je vprašanje, ki me dnevno vznemirja, ko berem dnevne novice, ko poslušam različne televizijske programe, ko spremljam interpelacije in posamezne politike … Občutek imam, da me vsi bombardirajo z neresnico, z lažmi. Gre za klasično zavajanje ljudstva. V takšne izjave vedno sumim in zaradi tega mi jemljejo upanje, da bo jutri drugače. Nehote se sprašujem, ali je to početje zavestno, s ciljem, da nas pretentajo, ali pa je res v naši družbi vse tako zmedeno, da se ne ve, kdo pije in kdo plača. Posebno pa se zgražam nad posameznimi politiki, ki v vladni palači nastopajo kot veliki preiskovalci političnih afer.