Troedini Oče, Sin in Duh je sedel na oblaku in se pogovarjal sam s sabo. Nobena tretjina ni bila zadovoljna. Vedno manj ljudi je verovalo vanj. Kdor je veroval, je to počel napol. Verniki pravil niso niti poznali, kaj šele upoštevali. Svečeniki so lahko grozili ali bili prijazni – nič ni pomagalo. Tudi sami niso bili nič boljši. Komaj kdo je vero še jemal resno. …

Če bi bil Troedini dosleden, bi moral skoraj vse podanike utopiti. A kot se je naučil iz prvega poskusa, to ni imelo učinka. Med potomci še takšnih vernikov je vedno kdo, ki se spridi. Dvom in površnost prenese na svoje potomce, in kmalu je občestvo spet do obisti pokvarjeno …

Oče je zakoprnel po dobrih starih časih. Bil je majhen in nepomemben bog v množici drugih, ko ga je za svojega vzelo ljudstvo poraženih in zasužnjenih pastirjev. Kako so bili verni, kako predani! Molili so in izpolnjevali postave, kolikorkoli nesmiselne so bile. Nič jim ni bilo pretežko. Bilo jim je mar zanj. Posvetili so mu celo knjigo, ki je do današnjega dne ni presegla nobena druga knjiga na svetu …

Sin ni zakoprnel po svojem začetku, ker se je zanj slabo končal. Za razliko od Očeta je imel povsem navadno človeško telo. Božanskost duše ga ni tedaj prav nič obvarovala pred trpljenjem zaradi udarcev, trnov, žebljev, žeje in drugih nevšečnosti, kakršnih so deležni na križanje obsojeni smrtniki. A ob spominih na gorečnost prvih kristjanov je tudi njemu postalo toplo pri srcu. Kakšna neomajnost, samoodpovedovanje in samožrtvovanje! In kakšni svečeniki! Kako so znali na eni strani pihati na dušo ljudem, na drugi pa lesti pod kožo vladarjem …

Izplen je bil vreden križanja. Več kot tisoč let slepe vere … Širitev na vse celine … Največ bogastva in vpliva pod eno streho …

A kaj, ko to ni skupna streha?! Tri vere in nešteto ločin, ki se ne prenašajo med sabo … Toliko ljudi časti Očeta, nato pa drug drugega preganjajo, ker tudi oni drugi častijo Očeta – in to samo zaradi besed, ki jih je en svečenik nekoč razumel drugače kot drugi … Oh, ko ljudje ne bi bili takšni dlakocepci! … A tedaj ne bi bili niti verni, ker se jim ne bi ljubilo. Vera potrebuje trmaste in ozkoglede ljudi. Takšni pa se radi petelinijo …

A zadnje čase so Troedinemu tudi trmasti in ozkogledi polzeli iz rok. Samo sklicevali so se nanj in se udeležili kakšnega obreda, kadar se jim je zdelo koristno. Čas je bil za novo zavezo: ne Novo, ki je bila zdaj že stvar preteklosti, ampak Najnovejšo …

Oče in Sin sta se obrnila k Duhu. Onadva sta že bila med ljudmi in naredila svoje. Duh je doslej opravljal le manjša dela. Čas je, da prevzame odgovornost in dokaže, da je vreden člen svete trojice!

Duh se je brez besed spustil na Zemljo. Že dalj časa je vedel, kaj ga čaka. Imel je načrt. Potreboval je množico trmastih in ozkogledih ljudi, ki jim je za nekaj mar (karkoli že to je), poleg tega pa so povezani med seboj. Znanstvenike je izločil, ker niso ozkogledi; podjetnike, ker jim je mar samo zase; in pijance, ker se preveč kregajo. No, če bo vse po načrtu, se bodo pijanci in podjetniki sami obrnili k njemu, računal pa je tudi na nekaj častihlepnih znanstvenikov …

Načrt je zgradil na hipijih. Res so bili ti v veliki meri sokrivi za upad vernikov in neresnost glede verskih obredov. Prav oni so zakuhali golaž, v katerega so zamešali indijske, kitajske, indijanske, karibske, aboriginske in staroverske duhovne sestavine. A temu, kar so skuhali, so bili predani z vsem srcem …

Očetu so šli na živce, zato jih je že pred časom zadimil s konopljo. Toda njihova nova duhovnost se je prijela. Na tisoče samooklicanih svečenikov je vodilo takšne ali drugačne obrede. Podaniki, ki so se imenovali tečajniki, so jim nosili denar in jedli iz roke. Bili so odvisni od njih.

Duha je očarala povezanost svečenikov. Družili so se na festivalih ter nesebično izmenjevali izkušnje. Najbolj pomembno je bilo, da se niso kregali. Vseeno je bilo, da nekdo izvaja jogo, drugi kozarcem vdihuje dobre misli, tretji objema drevesa in četrti tolče po kovinskih posodah. Bili so velika, ljubeča, ohlapno povezana družina, razmetana širom sveta. Verovali so v to, kar so počeli, in verovali so v boga.

Ta bog je bil neopredeljen. Vzor zanj je lahko bil Oče, Šiva, Buda, Manitu, več bogov po malem, morda zgolj želja, da bog je, ali strah, da ga ni … Ker novi duhovneži bogov niso jemali resno, so tudi bogovi nanje gledali postrani. Duh pa se je odločil, da bo postal njihov bog. Poenotil jih bo in iz njih naredil vojsko, ki bo med ljudmi razpihovala versko gorečnost. Njihova navidezna miroljubnost ga ni skrbela; vsak predan človek hitro pokaže zobe, če njegovi senci pohodiš napačno čakro …

Sam bo ostal neopredeljen – bog brez oblike. Saj je že takšen – Duh … A od ljudi ne sme nihče ostati neopredeljen. Verniki bodo ali pogani! Tretje možnosti Duh ni dopuščal.

Oče je imel navado vernike opazovati od daleč in se vsake toliko vmešati. Sin se je enkrat pošteno vmešal, potem pa ni šel več blizu. Duh je hotel biti zraven, ves čas in povsod. Tako se bo najlažje vmešal, kadarkoli in kjerkoli bo potrebno …

»Kot dih se bom širil od ust do ust. Kdor me bo vdihnil, me ne bo več mogel izdihniti. Lahko me bo zgolj ljubil ali sovražil, mi brezpogojno služil ali pa bo moj sovražnik.« To rekoč je švignil v jamo. Stisnil se je v majhno celico, ki je lebdela v zraku, in v njej prestavil nekaj atomov. Kmalu je celico vdihnil tam stanujoč netopir, ter odletel ven na večerjo. Nikoli se ni vrnil domov …