Gledališko-radijsko-filmsko-televizijski ustvarjalci niso samo poklicna skupnost. So družina. Vanjo se rodiš, poročiš ali pa te posvoji. Diploma ustrezne akademije je posvojitveni papir. Nekateri se vanjo prigarajo, a ti so družinski člani ravno toliko kot dojilje in butlerji: lahko so zraven, a nikoli za isto mizo …

Kljub velikosti in razvejenosti družine se vsi poznajo. Če že ne sodelujejo, se vsaj obiskujejo. Sodelavci in prijatelji kateregakoli od njih so sodelavci in prijatelji vseh ostalih. Družinski veljaki, ki odločajo o sporedu in denarju, so drug z drugim zvezani kot člani Cosa nostre ali SDS …

Kar se zgodi v družini, ostane v družini. Če ne ostane, ima posledice za vso družino, za vse njene člane … Zakaj se ob razkritju spolnih zlorab otrok s strani družinskih članov sorodniki skoraj po pravilu postavijo na stran storilcev? Zakaj ob razkritju spolnih zlorab svečenikov člani verske skupnosti ne izločijo storilcev, ampak prijavitelje? …

Odgovor je preprost. Storilci so preveč pomembni, da bi lahko propadli. Veliko ljudem so naredili veliko uslug. Veliko vedo o njih. Nekaterim so držali stopničke od nebogljenih začetnikov do nagrajenih odločevalcev. Skupaj so veliko doživeli – tudi veliko lepega … In seveda veliko grdega – pregrdega, da bi o tem govorili …

Padec storilca z lahkoto odpre Pandorino skrinjico. Družinski člani se morajo opredeliti. V besedah se skoraj morajo postaviti na stran žrtve, kati to je pravično in pošteno, trenutno tudi družbeno zaželeno. A njihova čustva so zapletena. Vsak se takoj spomni kopice drugih storilcev v družini, katerih grehi niso nič manjši. Vsakemu storilcu butnejo v zavest njegovi grehi, ki jih je z dobrim delom in ugledom uspešno skrival (bolj sam pred seboj kot pred drugimi). Vsaki žrtvi butnejo v zavest potlačena čustva sramu, užaljenosti, nemoči in samozatiranja. Sledi samoizpraševanje, ali je ravnala prav, da se ni uprla; ali je vredna možnosti in ugleda, ki jih je z molkom pridobila … In seveda sledijo burni pogovori, kreganje, zamere, razkoli in nova razkritja …

Dosti lažje je iz družine izločiti žrtev. Žrtev je ponavadi mlada. Ne pozna vseh. Ne poznajo je vsi. Nimajo dosti skupne zgodovine. Nimajo skupne zgodovine, ki je ni možno izbrisati … Če pade žrtev, lahko gre družina naprej. Če pade storilec, je treba kup razmerij postaviti na novo, in nič več ni, kot je bilo prej …

Si v času tovarišic in tovarišev lahko postal zvezda, ne da bi kdaj razširil noge, čeprav bi jih raje obdržal skupaj? Si lahko bil ena najbolj zaželenih trofej v državi, ne da bi te zadela kakšna šibra? Tega ne vemo in odgovora nam ni treba izvedeti. Brez njega nam je jasno, da ne takrat ne zdaj nisi mogel postati miša molk, če nisi znal molčati o rečeh, o katerih bi bilo prav spregovoriti …

Ga. Molk je ena od tistih prevelikih, ki ne bo padla. Zdaj se – ne prvič – po njej zliva gnojnica. Za praznike in še malo čez se bo potuhnila, da pozabimo, nato pa spet zasijala kot ena najsvetlejših zvezd tega majhnega, blatnega osončja …

Za go. Skrbinac pa nas lahko upravičeno skrbi. Hotela se je znebiti lastnega bremena, pa so ji vrli 'sorodniki' naložili breme celotne družinske močvare. Grešna koza je, ker ni hotela biti greha vredna … Zdaj se – ne prvič – po njej zlivata med in mleko. Kmalu bomo spet pozabili, ona pa bo kot zvezda pritlikavka krožila med odročnimi in zasušenimi deli svojega močvirja. Delala bo z ljudmi, ki ne bodo nikoli pozabili. Delala bo s storilci, ki jim bo vzbujala slabo vest, in z žrtvami, ki jim bo obujala slabe občutke …

Gdč. Thunberg je težko, čeprav je z ramo ob rami z milijoni ljudi, ki si dejavno prizadevajo za iste cilje. Ga. Skrbinac pa je še vedno sama. Ogromno besed podpore, ogromno pametovanj češ: »To se res dogaja,« »Tudi meni se je zgodilo,« ogromno izpovedi na #jaztudi, a nobenega imena, nobene tožbe, nobene zgodbe. Kot da so storilci neopredeljena bajeslovna bitja, ne pa slavni, občudovani in nagrajeni ustvarjalci … Niti ena gledališko-radijsko-filmsko-televizijska ustvarjalka, umetnica druge vrste, študentka ali delavka se ni postavila ob njo, da bi šli skupaj skozi pekel. Če bi jih bilo več, vsaka s svojimi zgodbami o drugih storilcih, jih ga. Molk niti ne bi poskušala povoziti …

A razumem, zakaj so tiho. Pred mnogimi leti sem bil član te družine … Ko je ga. Skrbinac prišla na dan s svojo zgodbo, sem popisal drobec grozot, ki sem jih takrat videl in doživel. Vsi smo bili deležni 50 odtenkov duševnega nasilja, ki je bilo (in je še) splošno sprejet delovni postopek. Tudi spolno nasilje je bilo delovni postopek. Na srečo ga nisem doživljal na lastni koži, sem ga pa videl. A ko sem o tem povprašal osebe, ki sem jih doživljal kot žrtve, so me nekatere od njih podučile, da sem videl zgolj delovni postopek. Zagrozile so mi s tožbo, če bi objavil, kar sem napisal. V (brezimno) zapisanem bi se namreč prepoznale in se javno izpostavile, da bi izpričale, da se ni zgodilo … Za piko na i sem naslednji dan na družabnem omrežju prejel prošnjo za prijateljstvo družinskega člana osebe, ki v moji 'izmišljeni' zgodbi nastopa v vlogi storilca … Tako se to dela …

Zgodbe seveda nisem objavil. Že dolgo nisem več del te bolne družine. To ni moj boj; vsaj ne, če mu ne morem reči »naš boj« … A jaz sem se lahko umaknil. Ga. Skrbinac se ne more …

Imperiji vračajo udarce … Zvezde osvetljujejo temo … So pa tudi zvezde, ki temo razsvetljujejo … Ni prijetno postati Luč … Ni lahko biti Luč … A brez Luči sta samo trpljenje in smrt … Vredno je … čeprav bolj za nas kot za samo Luč …

Ljudsko izročilo nakazuje veliko verjetnost, da bodo naši zanamci ge. Skrbinac čez mnogo desetletij postavili spomenik …