Bolj je proticepilstvo srhljivo, bolj je smešno. Če odmislimo njegovo smrtonosnost, je v teh turobnih časih neusahljiv vir zabave. Za ljubiteljske in poklicne družboslovce pa je tudi čudovita igračka – nova vera, ki jo lahko opazujemo med nastajanjem. Kot bi s časovnim strojem pristali v 'nikogaršnjem času' med vladavino Poncija Pilata (26-36 n. št.), ki naj bi jo s svojimi čire-čarami za vse večne čase zaznamoval nek polbog, in krožkom neusklajenih pisunov, ki se jim je o osupljivih dogodivščinah tega polbitja prvim zdelo vredno nekaj napisati (66-110 n. št.) …

Vrstni red dogodkov proticepilske vere se zdi obrnjen. Najprej je nastal evangelij: l. 1998 je Andrew Wakefield napisal članek o povezavi med cepivom MMR proti otroškim boleznim in avtizmom. Kasnejše raziskave so to povezavo neizpodbitno ovrgle. A kljub temu so objavi 'Najnovejše zaveze' sledili čudeži: kup staršev, katerih otroci so umsko, vedenjsko ali razvojno podpovprečni (približno polovica vseh), je lahko razočaranje nad lastnimi genskimi zmožnostmi pripisalo cepivom. Zakaj bi na žrtvenik resnice položili sebe – svoje napol jalove spolne celice, nezdrave razvade in odnose ali zgolj neugoden splet okoliščin v jajcevodu ob spočetju –, če lahko prerežejo vrat steklenički cepiva in prelijejo kri tega grešnega kozla?

Krščansko-ljudsko izročilo je do staršev, ki se jim rodijo neobičajni otroci, neusmiljeno: nekdo je počel grde reči, zato je družina prekleta in se ji je rodil takšen otrok. Wakefield jih je odrešil krivde pred svetom in pred njimi samimi. Razsvetlil jih je, da niso krivi oni, ampak hudobni in pohlepni zdravniki in lekarnarji. Kakšno olajšanje! Nič čudnega, da so njegovo 'spoznanje' takoj pograbili, Andrewa pa po izobčenju iz znanstvene srenje oklicali za prvega mučenika svoje vere.

Mnogi starši so tudi sami zaslišali klic. Če bi se jim rodili le običajni otroci, bi bila njihova življenja nepomembna. Po zaslugi posebnega otroka pa so postali svečeniki in mučeniki proticepilstva, katerih življenje je noč in dan posvečeno temu, da svojo rodno 'relikvijo' ohranjajo pri življenju.

No, vrstni red sedanjih dogodkov v resnici ni dosti drugačen kot za časa Starega Rima. Tudi takrat o kakšnem Kristusu ni bilo ne duha ne sluha, dokler niso o njem začeli pripovedovati in pisati zgodb. Te zgodbe so bile ravno tako luknjaste in nesmiselne kot zgodbe o avtizmu in cepljenju. Kljub temu so se izjemno hitro in močno prijele med navadnimi in nepomembnimi ljudmi. Razlogi so nam danes neznani. So jih evangeliji odrešili občutka krivde za lastno bednost? So njihovim nedvomno težkim življenjem dali občutek vrednosti? Vsekakor so bili zanje tako smiselni, kot so za sodobne proticepilce njihova skupna, zaenkrat še nezapisana načela …

Proticepilcev je več vrst. Najbolj zagreti so pripravljeni za svojo vero plačati kazen, vdihavati solzilec, biti tepeni, iti v zapor, navsezadnje tudi umreti od covida ali gledati, kako njihovega otroka zadavi oslovski kašelj. Nekateri najmanj zagreti – »nisem proticepilec, ampak …« – pa se na skrivaj cepijo, da jim je življenje lažje, a so še vedno proti …

Prvi kristjani se niso upirali predpisom o obveznih maskah in PCT, ampak predpisom o obveznem čaščenju in spoštovanju rimskih bogov. V zgodovino so se vpisali tisti, ki so pri tem neomajno vztrajali, dokler jih ni v areni raztrgal lev ali na grmadi zadušil dim. Prav gotovo pa je obstajala množica takšnih, ki so za ljubi mir javno izkazali spoštovanje do blodenj o antičnih božanstvih, zasebno pa so se predajali blodnjam o očetu in sinu …

Zgodba nas uči, da staroveški svečeniki niso bili ljubosumni na svečenike drugih ver. Dokler so ljudje izkazovali dolžno spoštovanje njihovim bogovom, so lahko častili, kogar so hoteli. Enoboški svečeniki in verniki pa drugih ver, bogov in obredov niso trpeli. Krščanstvo je sčasoma okužilo pripadnike različnih družbenih slojev širom Rimskega cesarstva. Nazadnje mu je podlegel sam cesar. Čaščenje in spoštovanje rimskih bogov je postalo preteklost, čaščenje in spoštovanje troedinega enega pa nuja za vsakogar, ki je hotel obdržati glavo na ramenih. Od verskih blodenj starega veka so se do danes ohranili samo čaščenje zimskega sončevega obrata, pustno rajanje in barvanje jajc.

Tudi proticepilstvo je v preteklih desetletjih zastrupilo ume mnogih ljudi brez posebnih otrok in čakalo svoj trenutek. Dočakalo ga je, ko je prišlo na trg cepivo proti covidu. Proticepilci so prilezli iz svojih duhovnih katakomb in preplavili ulice … Med njimi so tudi težki strokovnjaki, predani zdravstveni delavci, izvrstni učitelji znanosti, celo kakšen 'cesar', torej predsednik.

Kaj je razlog za takšno neubranljivo privlačnost proticepilstva, da se mu ne morejo upreti niti ljudje, ki znajo dokazano uporabljati možgane? Odgovor na to vprašanje daje še ena sodobna vera – kapitalizem. Od nas pričakuje, da smo zdravi in odporni, da brez težav in strahu samostojno prenašamo tegobe življenja. Če se cepimo, izkažemo dvom v svojo telesno pripravljenost in strah, da brez pomoči ne bomo zmogli. Uspešni ljudje so še bolj vpeti v kapitalistične vrednote. Odpor do tega, da bi pokazali šibkost, je torej pri njih še večji kot pri navadnih smrtnikih …

S sebičnega zornega kota posameznika je odpor do ukrepov in cepljenja edini pravilen. Karkoli se mu zgodi, je prav. Če ostane zdrav, je zmagal. Če zboli in se zliže, je zmagal. Če mu ostane ubadanje z dolgotrajnimi posledicami, je borec in je zmagal. Izgubi le, če umre, a v tem primeru je vseeno …

Na proticepilstvo so se prilepili new age guruji. Postajajo škofi nove vere. Tudi oni lahko z odporom samo pridobijo. Prodajajo neverjetne (predvsem neraziskane in nepreverjene) zvarke, čudodelne prehranske dodatke in kot se spodobi za svečenike, tudi amulete in meglo. Wakefield je na ta način zaslužil mnogo več, kot če bi ostal znanstvenik. Kapitalizem in new age gresta skupaj kot ata na mamo …

Tudi krščanstvo se trudi po svojih močeh sodelovati v skupinski orgiji proticepilskih blodenj. Ne zaveda se, da ga bodo new age guruji povozili. Zapletene zgodbe o troedinem enem, o s privoljenjem posiljeni devici, o žrtvovanju polboga, ki je in ni izbrisalo prirojeni greh, pa grožnje s peklom in vmešavanje v spolno življenje … Vse to ljudi ne prepriča več. Krščanstvo ima vpliv zaradi družbene moči in vpliva, zaradi vere pa že dolgo ne več … New age pa ljudem nudi obilje angelov varuhov, dobrih in zlih duhov ter nevidnih sil. Namesto togih obredov lahko sproščeno plešejo, dihajo, telovadijo, ždijo, objemajo drevesa … Kot v trgovini lahko vzamejo, kar jim je všeč, in zanemarijo ostalo. In kar vzamejo, v to res verujejo …

Ko je Konstantin uzakonil krščanstvo kot državno vero, si ni nihče predstavljal, da bodo od staroveških bogov pod vodstvom tako ali drugače imenovanega gospodarja strel, ki so vladali večini Evrope in Sredozemlja, ostali samo kupi večtonskega kamenja in dognanja znanosti. Kaj bo ostalo od krščanstva, ko ga bo proticepilski new age prebavil in izločil?

Edina, ki stoji vsem tem sebičnežem in zaslužkarjem na poti, je znanost. A zanje je zgolj stara vera, ki ji nočejo izkazati upoštevanja in spoštovanja … Znanost sicer ni brez napak, kajti ustvarjajo jo ljudje, večina ljudi pa je vernikov. Pristranskost in odpor do novih dognanj sta njena zaščitna znaka. Prav tako je bolj kot samo dognanje pomembno, kdo ga je dognal. A vendarle je znanost dokaj odporna na laži – tako kot so vere odporne na resnico. Tu in tam se kakšna izmuzne, a jo slejkoprej razkrinkajo in ovržejo.

Znanost kot postopek načrtnega odkrivanja resnice je otrok enoboštva. Če ti v mnogoboštvu kateri od bogov ni všeč, te to ne stane življenja. Zakaj bi se torej boril z vražami, navadami in prazniki? Enoboštvo pa terja popolno podrejenost teles in duš vernikov blodnjam svečenikov. Humanizem, renesansa in reformacija so bile odpor do te podrejenosti. Sovpadale so z odkrivanjem sveta, sledile pa so jim verske vojne, kar je zahtevalo učinkovito naravoslovje in tehniko. Šele tedaj so se pojavili prvi sramežljivi poskusi zavračanja verskih blodenj. Odkrito zanikanje je sledilo mnogo kasneje, pa še takrat v omejenem obsegu …

Znanost je zdaj uveljavljena. Ni videti, da bi se morala bati za svoj obstoj. A za ta obstoj potrebuje veliko denarja in miru za raziskovanje. V svetu, kjer sta resnica in laž enakovredni, še gre. Če so ljudje in vladarji mnogo bolj naklonjeni lažem kot resnici, pa denar in mir vidno kopnita … Uporabne naravoslovne in tehniške vede res niso ogrožene. Vse ostale pa so že nevarno blizu ravni sprejetosti iz časov Kopernika in Galileija. In ko bodo podnebne spremembe zahtevale več stoleten goli boj za preživetje, bo edina pomembna resnica resnica o hrani in zavetju. Nihče se ne bo ubadal s proučevanjem starodavnih blodenj in razvojem cepiv, in proticepilstvo bo gladko zmagalo …