Opustitev dolžnega ravnanja je moralni, pravni, žal pa ne tudi politični koncept. Če oseba na določenem položaju – zdravnik, policist, uradnik itd. – ne stori nečesa, kar bi moral, je kazensko in moralno odgovoren. Poznamo kar nekaj primerov, ko so bili pacienti zavrnjeni ali prepozno sprejeti na zdravljenje; nastal je velik medijski vihar, pa tudi pravne in moralne posledice niso izostale. Podobno velja za številne druge poklice in funkcije – ne samo, da ne smejo ravnati v nasprotju z moralnimi in poklicnimi standardi, narobe je tudi če nečesa ne storijo, pa bi morali. Kajti takšno ne-ukrepanje lahko povzroči veliko, zelo veliko škode. Natanko to se je nedavno zgodilo z okoljem na podnebni konferenci v Glasgowu. Saj veste, kaj pravi Greta Thunberg, da o okolju govorijo svetovni voditelji: bla, bla, bla...

Zdajšnjim vladajočim politikom lahko zagotovo pripišemo, da v zvezi z okoljem opuščajo dolžno ravnanje, in s tem človeštvu povzročajo neizmerno škodo. Pa nič, nobene odgovornosti, nobenih posledic. Bla, bla, bla... In prav nič drugače ni pri upravljanju z epidemijo. Prav zdaj Slovenija tone v največjo zdravstveno krizo v svoji zgodovini. Koronavirus je pač neizprosen. Če vlada kljub očitnim znakom in jasnim opozorilom o katastrofalnih posledicah četrtega vala ne stori dovolj ali pa bistveno premalo in prepozno, to prav tako pomeni, da je opustila dolžno ravnanje.

113. člen slovenske ustave se glasi: »Predsednik vlade in ministri izrečejo po izvolitvi oziroma po imenovanju pred državnim zborom prisego, določeno s 104. členom.« V njem je zapisano: »Prisegam, da bom spoštoval(a) ustavni red, da bom ravnal(a) po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval(a) za blaginjo Slovenije.«

V petek, 5. 11. 2021, je vlada, ob že tako katastrofalnih razmerah, sprejela povsem nezadostne ukrepe za zajezitev epidemije, navkljub jasnim opozorilom stroke in celo grožnji z odstopom zdravstvenega ministra. Posledice so že tu in se merijo tako v številu najhujših bolnikov kot tudi mrtvih. In najhujše šele prihaja. Vlada pa se medtem zelo intenzivno ukvarja s kadrovanjem v energetiki in policiji, z nakupovanjem orožja ter z zunanjepolitičnim mešetarjenjem.

Vlada torej deluje predvsem v interesu kapitala in utrjevanja (svoje) politične ter gospodarske moči. Zato se ne sme zapirati gospodarstva, zato mora turizem delovati na polno! Vse za kapital in dobičke. Vse za krepitev politične moči. Kaj pa blaginja Slovenije? Blaginja Slovenije ni enaka visoki gospodarski rasti, temveč se meri v zdravju in blaginji vseh državljanov ter kakovosti okolja, v katerem živimo. In skrajni cinizem je zapis gospodarskega ministra Počivalška po prej omenjeni seji vlade (kje drugje kot na Twitterju skorajda sredi noči): »Za @vladaRS so na 1. mestu življenja državljanov, njihovo zdravje, nato gospodarstvo.« Bla, bla, bla…

Čeprav za vlado (na žalost) ne velja koncept »opustitev dolžnega ravnanja«, pa si velja zapomniti, kdo je dobesedno žrtvoval svoje državljane »božanstvoma« Kapitala in Moči, ki imata svoje svečenike v političnem vrhu države. Pa še nekaj: prisega v 104. členu, je tudi prisega predsednika republike. Ki je največji mojster za »opustitev dolžnega ravnanja«. Pravzaprav je to osrednje vodilo njegovega predsedovanja. Bla, bla, bla…