Moj osebni dan mrtvih nastopi malce pozneje. V času, ko poteka Ljubljanski filmski festival, se spominjam svojega nekajletnega brodenja po močvirju nastopaških umetnosti: študij na AGRFT, leto in pol Gledališko-lutkovne šole, ena lutkovna in dve dramski predstavi v poklicnih gledališčih ter nekaj lutkovnih delavnic. Nato sem po temeljitem premisleku prerezal vse niti, ki so me vezale na to čobodro, in zastavil svoje življenje na novo. In vsako leto napoči čas obračuna: Sem ravnal pravilno? Kaj bi bilo, če bi ostal? …

Odgovor na prvo vprašanje je zmeraj jasen in nedvoumen: »Da.« Razlogov je veliko. »Umetnost je ogledalo družbe,« pravijo. Iz tega nujno sledi: »Kakršna družba, takšna umetnost.« In kakšna je družba? Kakšna je družba, ki vladarjem omogoča kršenje zakonov in nikjer na svetu nima orodij, da bi jih ustavila? Kakšna je družba, ki širom sveta ploska brezmejnemu bogatenju in meče polena pod noge tistim, ki jih je to bogatenje spravilo na beraško palico? Kakšna je družba, ki sama od sebe iz petnih žil vleče izgovore za nasilneže in istočasno očitke žrtvam njihovega nasilja? … Natanko tako: takšna je kot umetnost …

Nad dramskim gledališčem sem že zdavnaj obupal. Razvlečeni mastni vici ali skrajna čustvena stanja s slačenjem in metanjem po tleh … Na prvi pogled nič od tega ne ustreza resničnosti. Na drugi pogled pa resnični ljudje igrajo značilne družbene vloge iz mastnih vicev, kajti le en napačen korak jih lahko pahne v brezno skrajnih čustvenih stanj, izkoriščanosti in norosti, iz katerega se zlepa ne bodo izkopali. Ta hip je na svetu več sužnjev kot v sužnjelastniški dobi, več beguncev kot v času selitve narodov, in več nešolanih najstnikov kot v Rimskem imperiju v vseh stoletjih njegovega obstoja skupaj. Ogromno ljudi iz dneva v dan živi skrajna čustvena stanja, ker jih njihovi bližnji ali tuji ljudje kar naprej slačijo in mečejo po tleh … A gledališče se tega loteva tako kot evropski osvajalci v kolonijah ali dobrodelne ustanove v tem, kar je od kolonij ostalo: pokroviteljsko, vsevedno in vase zaverovano. Iz večine predstav se človek ne more ničesar naučiti. Zaradi ogleda ne postane boljši človek. Ker pogosto trajajo več ur, zgolj zapravlja čas in je na koncu tako izčrpan, da ima morda zaradi tega občutek, da se ga je tisto dretje in valjanje dotaknilo …

Lutkovno gledališče – moja prva gledališka ljubezen, ki je zakrivila študijsko izbiro – je že v času mojega študija postalo zombi. Najprej je izginila zavesa, nato je izginil paravan, nato so se igralci pomešali med lutke, nato so lutke razredčili s predmeti, in na koncu je ostalo zgolj ime ustanove na vstopnicah … Zgodbe so postale za otroke prezapletene, besedila nedojemljiva in oboje povsem tuje njihovemu doživljanju sveta. Skušajo zadovoljiti prisotne odrasle? Zanje je vse skupaj plitvo in otročje. Otroško gledališče je pobralo najslabše iz obeh svetov in obtičalo nekje vmes … Tudi družba je obtičala nekje vmes. Preveč otročja je, da bi se odrekla vtisu, ki ga je treba dajati z videzom in imetjem, hkrati pa preveč odrasla, da bi se odrekla utvaram o vsemogočnosti tehnologije in neustavljivosti kapitalizma …

Nad filmom še nisem povsem obupal. Videl sem dovolj res dobrih, da vem, kaj zmore … A zadnja leta se prav trudi, da bi se sam sebi izneveril. To ni očitno na prvi pogled. Slika je vedno boljša. Danes lahko predstavijo kakršnekoli pokrajine, kakršnakoli bitja, kot da so resnična. Tudi zvok je dodelan. Še igra je boljša, kot je bila nekoč; bolj mesena je in daje vtis resničnosti (to žal ne velja za igro v slovenskih filmih, ki že od nastanka boleha za isto boleznijo – da skuša vsak zlog, gib in pogled v prazno prikazati kot ključen).

Težava je z zgodbami. Zgodbe so tako polne nesmislov kot Biblija. Ne le, da kršijo naravne zakone; same sebe izpodbijajo in onemogočajo.

Hollywood ima zadnje čase na sporedu nešteto različic ene in iste zgodbe: o superjunaku, ki reši svet pred superzlikovcem, pri čemer velik del tega sveta med spopadom uničita. Kaj je narobe s to zgodbo? Obstoj superjunakov nujno predpostavlja drugačen ustroj družbe, kot je obstoječi, v katerem jih ni. Ne moreš si jih izmisliti in jih postaviti na Manhattan, kakršen je, kot da so tam že od nekdaj …

Akcijski filmi niso nič boljši: pretepi, dirke in streljanja, ki jih je nemogoče preživeti. Prav tako ne romantične komedije, kjer se 30-50 letniki lotevajo ljubezenskih in spolnih odnosov kot najstniki, najstniki pa kot predpubertetni otroci. Niti filmi po resničnih dogodkih, v katerih so resnična zgolj imena nekaterih likov. In 'umetniški' filmi, ki se hkrati vozlajo in razpadajo, da se odrasli gledalci počutimo kot otroci v 'sodobnem otroškem' gledališču …

Ničesar nisem zamudil, ker me ni bilo zraven … Moji nekdanji sošolci niso v tem času ustvarili ničesar, pri čemer bi si res štel v čast in zadovoljstvo biti zraven. Držali so ogledalo družbi. Družba propada in razpada, in njen odsev v ogledalu propada in razpada …

Bi morala umetnost nuditi rešitve? Bi morala predstavljati drugačne odnose in družbene ustroje? Vsekakor! Če ves čas gledamo družbo, kakršna je, zakaj bi gledali tudi njen – zgolj bled, umazan in popačen – odsev v ogledalu? Če je nekaj narobe, ti pa pol stoletja kričiš: »Glejte, ljudje, narobe je!«, kaj si naredil?

Če bi ostal v svetu nastopaške umetnosti, ne bi mogel ustvarjati predstav, kakršne bi hotel ustvarjati. Z obstoječimi ustvarjalci, v obstoječih ustanovah, na obstoječe načine ustvarjanja in glede na razvoj panoge bi lahko zgolj tulil z volkovi …

In kakšne reči bi (so)ustvarjal, če bi mi bile okoliščine naklonjene? Filme, ki bi upoštevali naravne zakone in zgodovinska dejstva, na primer … Lutkovne predstave, ki bi se začele s temo, nato bi se dvignila zavesa, in potem bi bile na odru samo lutke in njihov lasten domišljijski svet … In dramske zaplete, ki bi jih igralci razpletli in iz njih spletli nekaj novega … Vse našteto brez razbijanja zgodb, brez nedoslednosti in nesmislov, brez kupa mrtvih in brez odprtih koncev …

To bi ustvarjal. A tega nihče ne ustvarja. Bi sploh koga zanimalo ali je zanimivo samo v moji glavi?