Raziskave, konference, resolucije, zaveze, pogodbe, načrti, predlogi, priporočila … Dosti besed ter trgovanje z viri, izpusti, smetmi … Toliko se dogaja, da se zdi, kot da se nekaj dogaja. A kaj se zares dogaja, razen da je poraba energije vedno bolj učinkovita; nič manjša, nič bolj čista, le bolj učinkovita? …

Prihodnost so električni avti. O tem se govori tako veličastno, da se zdi, kot da bodo čez 10 let vsi novi avti v EU električni. Ne bodo. Kje bi jih pa polnili? Nimamo vsi domačih garaž. V moji soseski so skoraj vsi avti na ulicah ali dvoriščih. Tudi v Berlinu je kup takšnih sosesk … Morali bi razriti vse pločnike ob parkirnih mestih, dvorišča, parkirišča in parkirne hiše, napeljati elektriko in postaviti polnilnice. Še prej zgraditi dodatne elektrarne, ki bi ob obstoječi proizvajale dodatno, 'prometno' elektriko – seveda na obnovljive, torej nezanesljive vire, zaradi česar bi bilo treba postaviti tudi gromozanske baterije za njeno hrambo. Enostavno kot pasulj …

Sedanjost so električna kolesa in skiroji. Krasno! Ne le, da se z avti vozimo več kot kdajkoli; še ko gremo na kolo, porabljamo elektriko. In kaj je skiro, če ne pešačenje ali otroško tekanje na električni pogon? …

Javni prevoz je v zatonu; najboljši časi so že za njim. Ko naletiš na kak primerek, je videti kot muzej na prostem … Če bi oblasti busom in vlakom namenile toliko oglasov in vanje zmetale toliko denarja kot v digitalizacijo, danes ne bi tehtali med bencinarjem ali hibridom ampak med avtom in brez avta. A dejstvo je, da se v službe vozimo vedno dlje, javni prevoz pa poteka v dveh vzporednih resničnostih: v eni je prepoln šolarjev, v drugi pa skoraj prazen …

Ni pa v zatonu turizem. Turistični delavci so tako slabo plačani, da je ponudba skoraj zastonj. Zato potujejo ljudje, ki jim sploh ni do tega, a gredo, da se lahko potem važijo, kje so bili. Tudi obnašajo se temu primerno. Letala frčijo in križarke pršijo … Politiki in gospodarstveniki so se zgolj nekaj mesecev malo afnali preko zooma, nato pa so se vrnili k afnanju v živo na različnih koncih sveta. Tile v Glasgowu bi za podnebje naredili največ, če sploh ne bi prišli. Učinek tiste peščice ukrepov, ki jih bodo razne vlade po zaslugi tega srečanja sprejele, bo manjši, kot bi bil, če bi ostali doma. A falconi frčijo in jahte pršijo … Le šolarje so pustili tedne tičati na zoomu, da elektrika teče – pouk na električni pogon …

Tudi trgovina ima svojo električno različico. Obstajajo resnična trgovska središča, ki jih tako ogrevajo, da se lahko sredi najhujše zime po njihovih večnadstropnih hodnikih sprehajaš v majici. A čeprav se trgovine množijo kot revni in neuki verniki, očitno ne zadovoljujejo naših potreb. Zato je tu spletna tgovina, ki od koderkoli kamorkoli dostavi karkoli, pri čemer večino pošiljke predstavlja ovoj, večino ovoja pa plastika. Ko 'prave' trgovine ob koncu delovnega časa ali zaradi korone ugasnejo luči in radiatorje, 'električne' brnijo dalje …

Izvažamo iste reči, kot jih uvažamo? Da. Izvažamo, česar imamo premalo, in uvažamo, česar imamo preveč? Da. Uvažamo izdelke, ki bi jih lahko izdelali sami, in izvažamo surovine, iz katerih bi lahko kaj izdelali? Da. Predmete izdelujemo, sestavljamo in pakiramo na različnih koncih sveta? Da. Jih sestavljamo tako, da jih je nesmiselno popravljati in reciklirati? Da. Si upa kdo omejiti uvoz banan na račun domačih sliv, ki zaradi prenizkih odkupnih cen gnijejo na drevju? Ne. »Kupuj lokalno!« – To priporočilo je vse, kar so sposobni spacati skupaj … In kaj, kadar ne moreš kupiti domačega, ker je na voljo samo tuje?

Na redkih koncih sveta je običajno, da si prebivalci bloka ali soseske delijo orodja, gospodinjske in delovne pripomočke. Imajo skupne orodjarne, pralnice, delavnice, včasih tudi plačujejo človeka, ki s tem upravlja. Zakaj se to ne širi po svetu kot virus? Zakaj moramo imeti vsi vse pri sebi doma?

Nekoč je bilo na mnogih koncih sveta običajno, da so šla oblačila, posteljnina, prti, zavese in druge tkanine v lasti povprečnega človeka v navadno skrinjo. Danes povprečen človek v takšno skrinjo spravi zgolj svoje srajce … In večina tega, kar nam visi v omarah, je plastika, torej nafta. Kaj je narobe z naravnimi vlakni, ki so nam odlično služila od prazgodovine do mladih let Borisa Pahorja? In kaj bi bilo narobe s svetom, v katerem bi se modne smernice spreminjale na štiri ali pet let, da bi imeli ljudje čas kupljeno ponositi? …

Je katerakoli stranka v katerikoli skupščini kdajkoli vložila zakonodajno pobudo, ki bi prepovedala izdelavo cenenih, načrtno hitro pokvarljivih izdelkov, ki jih ni možno ali smiselno popravljati? Ne. Računalnike in avtomobile v javni upravi je po zakonu treba celo zavreči, ko so še povsem v redu … Je kdo vsaj predlagal, da bi posteljnino in brisače v hotelih namesto vsak dan menjali dvakrat tedensko? Zakaj ne, če odrešilno vlogo pripisujemo ukinitvi slamic? … Izdelki povzročajo najmanj škode, ko jih imamo in jih uporabljamo. Neprimerno več je povzročajo predtem, ko jih proizvajamo, prevažamo in skladiščimo, ter na koncu, ko jih razgrajujemo, predelujemo in odmetavamo – po možnosti v revne države, da nam ni treba gledati kupov smeti. Tudi obnovljive vire je treba obnavljati …

Navsezadnje imamo težave že s kupi odpadne hrane. Vendar, a se kdo ukvarja s tem, kako zmanjšati količino hrane, ki jo zavržejo trgovine in gostilne? Bi bilo res tako hudo, če bi kdajpakdaj česa zmanjkalo, ker je premalo, namesto da se zavrže, ker je preveč? Bi kdo trpel lakoto, če bi v gostilnah zmanjšali velikost porcij na količino, ki povprečnemu odraslemu človeku zadostuje, da je sit? A tudi če bi uvedli tri količine vseh jedi, ne le pizz, bi večina ljudi vzela največjo … In vsa ta hrana, pojedena ali ne, se obdeluje s toploto in mrazom. Vanjo se vmešavajo umetne snovi, ki porabijo več energije in so slabše od naravnih. V najboljšem primeru so nepotrebne, v najslabšem pa zdravju škodljive … Elektrika, ki se porabi za en grižljaj, bi nas ubila, če bi si jo spustili skozi telo. Ogljikov dioksid, ki se zaradi njega sprosti v ozračje, pa bi nas zadušil …

Ljudem morajo biti na voljo gore poceni mesa. Tudi če odmislimo trpljenja polna in uničena živalska življenja ter davek v zdravju ljudi, ki pojedo preveč mesa, je živinoreja energijsko potratna. 'Pametni' hlevi porabijo ogromno energije. Pridelava krme, gnojila, škropiva, prevoz ter odstranjevanje gnoja in trupel tudi. Dejstvo, da se zna živina na ustreznih površinah zelo dobro hraniti sama, velja za zastarelo in neuporabno v sodobnih okoliščinah. Ljudi je pošastno preveč in večina hoče pred smrtjo od požrešnosti pojesti več mesa, kot so ga pojedli njihovi starši …

Za potrošništvo ni kriv kapitalizem. Potrošniki smo ljudje po naravi. Že od prazgodovine dalje so nam bolj všeč lepe nove kot preizkušene stare stvari. Če je veliko, nas bolj navduši, kot če je majhno. Ljubši so nam svetleči kamenčki, ki jih je nekdo prinesel od daleč, kot tisti, ki nam ležijo pod nogami. Če je gladko in se sveti, je dobro – tudi če je očitno slabše od nečesa, kar nima določljive barve in popolnih oblik …

Svetloba je sploh pomembna. Kjer je svetloba, smo ljudje. Javna razsvetljava je šla čez vse meje: iz vesolja se vidi, kje smo ljudje. Tudi v najbolj zakotnih ulicah je vso noč dan. Žužki, ki se zaletavajo v žarnice, so že skoraj izumrli. Zato pa nas, ko v svojih vedno bolj 'pametnih' domovih ugasnemo luči, iz teme vso noč gleda nešteto rdečih, rumenih, zelenih in mežikajočih oči raznoraznih stand-byev. Če jih ugasnemo, bodo, ko jih spet prižgemo, z vsakega drugega kosa pohištva v nas neutrudno mežikale nenastavljene digitalne ure. Tistih na hladilniku in grelnih napravah niti ne moremo ugasniti, ker v tem primeru ostanemo brez storitev, ki jih nudijo te naprave.

Po zaslugi elektrike imamo lahko ponoči dan. Mesta, ki kdaj pa kdaj tudi spijo, veljajo za zakotne vukojebine. Če že tolčemo nočne, hočemo sredi noči tudi v trgovino. Zakaj bi imeli težko življenje samo mi, če ga lahko ima tudi kup drugih, ki nam morajo sredi noči priskrbeti nekaj gladkega in svetlečega, da za trenutek zapolni našo praznino in ogreje naš hlad … Po zaslugi elektrike si lahko sredi vedno bolj milih zim pričaramo poletje in imamo sredi vročinskega vala prijeten hlad. Zakaj bi se odpovedali gledanju smučarskih tekem v gatah in majici? …

Tako rekoč vse, česar se lotimo, da bi rešili kakšno težavo, povzroči novo. Bolj kot težimo k napredku, bolj nazadujemo. Več kot imamo, bolj smo revni … Električna enciklopedija internet nas je tako zasula s podatki, da smo postali bolj neumni kot prej. Električna tajnica digitalizacija naj bi nam olajšala pisarniško delo, a nam je podaljšala delovni čas. Da bi obogatili svoje družabno življenje, smo se vrgli v električna družabna omrežja in izgubili prijatelje. Da bi se izognili slabostim bank, so neki geniji izumili električni denar – veriženje podatkov, ki porabi več elektrike, kot banke z ogrevanjem in vsem zgoraj naštetim skupaj …

Medtem pa se na veliko gradi. Uporabljajo se 'inovativni' gradbeni materiali, čeprav imajo zemlja, slama in les boljše lastnosti. Ljudje, ki s tem obogatijo, vlagajo denar v stanovanja, ki ostajajo prazna. Ker je zaradi tega kljub besnim gradnjam stanovanj premalo, se jim cena dviga. In vse te prazne soseske povezujejo nove ceste. Asfalt je narejen iz nafte …

Če bi v eni ali več državah spremenili karkoli od naštetega, bi zaznavno zmanjšalo porabo energije in porast izpustov. Tudi če bi spremenili vse – s čemer bi bistveno zmanjšali (a še zdaleč ne ustavili) količino izpustov –, to ne bi bistveno spremenilo naših življenj. A če že kaj spremenimo, spremenimo na slabše. Ničesar ne izboljšujemo – razen učinkovitosti porabe energije … Jamramo, rešitev, ki nam ležijo pod nogami, pa nočemo niti videti – ker niso gladke in se ne svetijo …

Glede na to, kako se spravljamo zraven, je prepozno za karkoli. Vse smiselne ukrepe smo že zamudili … Ta hip bi nas lahko za silo rešila le ena stvar: da domače sorte užitnih rastlin z vrtov in njiv posadimo v naravo in pustimo, da podivjajo. Nekaj let kasneje, ko se prilagodijo in razširijo, pa v naravo spustimo še domače živali in jih prepustimo naravnemu izboru. To je edini način, da bomo imeli čez nekaj desetletij – ko bodo suše in neurja, požari in poplave, pripeke in pozebe vsako leto uničile večino pridelka –, za pod zob dovolj, da nam ne bo treba jesti drug drugega … A tudi tega ne bomo storili …

Dober tek!