Luna se je prestavila. Svetila mi je v glavo. Tega navadno ne počne. Gledal sem jo in čakal, da zaide za okenskim okvirjem. Nisem mogel zaspati. Čudna je bila. In vedno večja. Nazadnje je zlezla skozi okno in skozi mene. Nastal je dan.

Vstal sem in šel v mesto. Ugotovil sem, da sem za spoznanje manjši. Ženske pa so bile večje – večje tudi od drugih moških. Kot da se je obrnilo.

Delavke v kombinezonih so razkopavale pločnik. Šel sem mimo. Ena je zažvižgala. »Glej, kakšen tiček!« sem slišal, ko sem bil že mimo.

Skozi okno sem videl v gostilno. Drobcen mladenič je štirim starim, velikim in debelim babnicam prinesel pivo. Ena ga je prijela za rit. Krohotale so se. Ko je odlagal pivo, ga je trepljala in božala, in ko je odšel, je nekaj zaklicala za njim. Spet so se krohotale.

»Res se je obrnilo!« sem ugotovil.

Pred mano je hodil na videz objet par. Ona je njega držala za vrat, on pa nje ne okoli pasu. To sem že dostikrat videl, le v obrnjenih vlogah. »Ne moreš mi delat sramote, razumeš?« je rekla ženska. Moški je tiho pritrdil.

Za kioski, kjer bi se morala v nebo peti zvonika, ni bilo ničesar. Šel sem pogledat, kam je izginila cerkev. Samo vrata so še bila, a dosti višja in širša. Obok je bil šilast, na vrhu pa je bila velika betonska bula. Vse skupaj je izgledalo kot vulva.

Trume ljudi so se zgrinjale skozi ta vhod: velike ženske in majhni moški. Neka deklica je vlekla fantka za ta kratke nad ušesom. »Boli!« je tarnal fantek. »Saj mora,« je odvrnila deklica in cuknila, da ga je dvignilo s tal. Videl sem mater, ki se je smehljala, in očeta, ki je brezizrazno strmel predse.

Hodili smo po skoraj popolni temi, kot da gremo res v maternico. Nazadnje smo se znašli v snežno beli krožni areni brez igrišča. Okoli in okoli od vrha do dna so bile vrste, ki so se polnile z ljudmi. Povsem spodaj na sredini, kjer bi moralo biti igrišče, je bila ograjena prižnica, sredi nje pa črna luknja – krožno stopnišče navzdol. Kot da smo na notranji strani dojke …

Ozrl sem se po zgornjem obodu in videl same moške in fantke. Ženske in deklice so bile v spodnjih vrstah. Sedale so za bele cerkvene klopi. Mi smo stali. 'Čudovito!' sem grenko pomislil.

Pridiga se je začela. Skozi 'bradavičko' je prilezla rdeče oblečena duhovnica. Na glavi je imela spolovilo – nekakšno oblečeno luknjo z dvema robovoma in velikim zlatim ščegetavčkom.

»Danes bomo govorile o moških. Bliža se noč čarovnikov. Dandanes se moški sprašujejo, zakaj se njih še vedno drži sloves čarovnikov, žensk pa ne, čeprav so bile tudi ženske čarovnice. Sprašujejo, zakaj je moralo v čarovniških procesih toliko njih umreti. So bili res krivi?

Z današnjimi očmi je to težko ocenjevati. A nekaj moramo vedeti: moški so nečista bitja. Kot se ženska kri enkrat na mesec prečisti, se moška nikoli. Vsa umazanija, ki pride v moškega – v njegovo telo in dušo –, ostane tam za zmerom. Zato moški ne more biti posvečen v duhovnico, čeprav bi danes nekateri to radi. Ženske smo zemeljska bitja. Povezane smo z Zemljo, Zemlja pa je vir življenja. Žensko telo in duša utripata v božjinem ritmu. Moški ne utripajo. Moški so kot kamni – drobci peska, ki jih veter nosi sem in tja. Nobenega miru nimajo. Oni niso povezani z Zemljo, ampak z Nebom. Zli duh razpolaga z njimi in jim meša glavo. Kako naj bodo duhovnice? Ne gre, to moramo razumeti! …

Ženska zanosi, donosi in rodi otroka. Ženska pozna skrivnost življenja. Moški je zgolj semenodajalec. Je pomemben, a ni nepogrešljiv. En moški lahko da ogromno semena. Ženska pa ne more roditi več kot toliko otrok. Zato je ženska bolj dragocena kot moški. Zato Gospa bolj pazi na ženske kot na moške in jih varuje pred Zlim duhom.

To je odgovor, zakaj je bilo v čarovniških procesih prepoznanih več čarovnikov kot čarovnic. Moški lažje izgubijo stik z Zemljo, se zapletejo z Zlim duhom, in potem prinašajo strup in ogenj. Kadar moški vodijo družino, podjetje ali državo, nikoli ne vemo, kako se bo končalo. Ženske pa vzgajamo. Ustvarjene smo za vodenje. Ženske smo porok za mir, razcvet in blagostanje. Zato ne smemo poslušati maskulinistov! Če se bo družba razvijala in oblikovala po njihovih predstavah – kar se že dogaja – bo vse, kar smo tisočletja gradile, vse, kar ima vrednost, odnesel veter …«

Imel sem dovolj tega nakladanja. Obrnil sem se in poniknil v neskončno črnočrno nožnico proti izhodu. V daljavi je bila luč. Počutil sem se, kot da sem v tistem tunelu, ki se ti prikaže v bližini smrti …

Ko sem prišel ven, je bil že mrak. Odpravil sem se domov. Tema je hitro nastopila. Nikjer ni bilo nikogar, ne človeka ne avta, kot da je naenkrat sreda noči …

Šel sem mimo ženske, ki me je gledala, in pospešil korak. Njene korake sem slišal za sabo in igra uličnih svetilk mi je dala vedeti, da me dohiteva. Upočasnil sem, da bi šla mimo, a je tudi ona upočasnila. »Naj stečem?« sem pomislil.

»Dam ti 30 €, če mi jo poližeš!« je rekla.

Obrnil sem se. »Ne, hvala!«

»Potem pa zastonj!« je rekla in me zgrabila. Pričel sem tolči in brcati, kamor je naneslo, in klicati na pomoč. Bila je stara, pijana, in smrdela je po potu, a njen prijem je bil železen. Prav čutil sem svojo slabotnost. Prste sem ji zaril v oči in se ji nekako izvil. Kos obleke ji je ostal v roki. Zbežal sem in tekel kot zmešan. Tekla je za mano in se drla grde stvari, ampak je na srečo zaostajala.

Prišel sem domov, zatisnil vhodna vrata bloka in jih zaklenil. Nato sem stekel na drugo stran in zaklenil še vrata na dvorišče. Vrata stanovanja sem dvakrat zaklenil in ključ pustil notri. Obleke sem zmetal s sebe in jih vrgel v pralni stroj. Tudi čevlje. Zaprl sem se v tuš kabino, odprl tuš, zaprl oči in poniknil v svetlobo …

Ko sem odprl oči, je bilo jutro. »So bile sanje ali je bilo res?« Potreboval sem nekaj časa, preden sem se prepričal, da so bile sanje. Nato pa me je obšlo, da je tudi res – a na srečo ne zame …

Sreča? Olajšanje? Občutek krivde? Sprijaznjenost? Nič od tega … V nobenem od teh dveh svetov ni prijetno živeti …

Ko bi vsaj znal čarati …