Ubogi šolarji! Eni starci jih že po izročilu gnjavijo doma, drugi v šolah. Nekaj let nazaj jih je Greta razsvetlila, da jim tretji pospešeno kurijo prihodnost. Zdaj so jih za vrat stisnili še izvajalci in nasprotniki ukrepov ter jim zadali domačo nalogo, da izračunajo, kateri so bolj neumni. In za piko na i smo se pojavili pametnjakoviči, ki modrujemo o njihovem doživljanju, čeprav že dolgo nismo več šolarji, ko smo bili, pa je bilo drugače …

Nekatere reči niso drugačne, so pa zdaj bolj očitne kot nekoč. Odkar obstajata obvezno šolanje in tovarne, se majhne šolarje sprašuje, kaj bodo, ko bodo veliki. Večjih se ne sprašuje več; le tu in tam slišijo: »Če boš tako nadaljeval/-a, iz tebe nikoli nič ne bo,« ali: »… boš pa šla/šel delat v tovarno.« Spraševati pa se jih neha v starosti, ko jim postane jasno, da nočejo biti nič od tega, kar smo mi …

»Najboljši učitelj je vzor,« pravijo. A kdo je šolarjem vzor? Prezirljivi kravatarji, polni denarja? Lutkaste keš pičke, polne dosežkov moža in sinov? Prostaški garači, polni poceni vina? Glasne skuštranke, polne življenjskih težav? Nerodni strokovnjaki, polni zapletenih misli? Pogrešljive pisarke, polne zatrtih čustev? … V eno od teh skupin sodijo skoraj vsi odrasli znanci šolarjev, ki bi si jih ti lahko vzeli za vzor – od družinskih članov in učiteljev do družinskih znancev in sosedov.

Kateri 15- ali 19-letnik pri zdravi pameti bi hotel še 3-5 let guliti šolske klopi in polniti svojo glavo z nepomembnimi podatki samo zato, da bo lahko postal nekaj od tega in to bil naslednjih 40 let, z 2 tednoma dopusta na leto, sicer pa 2-krat dnevno zagozden v prometu, upajoč, da bo dan minil, ne da bi ga nadrejeni ponižal? Tistim redkim, ki se v tem najdejo, bi bilo treba nuditi strokovno pomoč, ker so res v stiski …

Zakaj se najstniki tako silovito upirajo odraslim? Zaradi hormonov ne – ti so namenjeni vrstnikom, ne odraslim. Tudi nezrelo dokazovanje zrelosti je namenjeno vrstnikom, ne odraslim. Najstniki se upirajo, ker nočejo potoniti v duhovno praznino odraslosti in vse življenje igrati iste vloge v Cesarjevih novih oblačilih. Če že, pa hočejo biti vsaj v vlogi krojačev ali otroka …

V življenju najstnikov se pojavljajo takšni 'krojači' in 'otroci' – odrasli, ki se ne uvrščajo med »poštene ljudi«. To so neurejeni umetniki, polni odbitih zgodb … predani športniki, polni vzponov in padcev … brezdelneži in potepuhi, preprodajalci in lopovi, brezdomci in kurbe, polni upanja, da jim bo uspelo, in brezupa, ker jim ni … 'Pošteni' ljudje jih označujejo za čudne, nevredne vzora ali pa trdijo, da je njihov slog življenja nedosegljiv. A to je za šolarje zgolj razlog več, da pri neprilagojencih iščejo odgovor na vprašanje o smislu življenja. Življenja teh ljudi so pestra. Dan ni enak dnevu. Danes garajo, jutri se zabavajo, nato ves dan spijo. Danes so tukaj, jutri tam. Danes je izziv to, jutri nekaj drugega. In pojma nimajo, kje bodo čez nekaj mesecev ali let ter kaj bodo takrat počeli. Kaj si lahko odraščajoč človek zase želi lepšega? … Odraste, ko spozna, da je tudi njihovo življenje rutina, ki ubija … ko ugotovi, da ni drugih možnosti, in sam sebe ubije, da bi preživel …

Zakaj šolarji porabijo neskončno veliko časa za poslušanje pesmi, nabijanje žog ali igric, učenje zapletenih plesov ali akrobacij? Ker lahko potem, ko nekaj usvojijo, naredijo korak naprej – usvojijo nekaj novega, drugačnega. Pesmi lahko pojejo, zapojejo po svoje, prepesnijo, nato pa napišejo, uglasbijo in izvedejo svoje. Igrico osvojijo, nato v njej sodelujejo in jo vodijo; lahko si celo izmislijo svojo. Ko kažejo svoje spretnosti, žanjejo občudovanje, nastopajo, potujejo, zmagujejo, postajajo slavni, živijo od tega, kar jih veseli početi … Za kaj pa naj si prizadevajo? Da bi postali finančni svetovalec III na FURS-u in v 40. letih napredovali v višjega finančnega svetovalca I? Saj niso bolni …

Zakaj lepa dekleta ljubijo barabe? Pritisk na dekleta, da bi ostala pridna, utirjena na poti med 'poštene' odrasle, je neskončno večji kot na fante. Ko pridejo v puberteto, so mnoga že duhovno zlomljena in čustveno zatrta, spolno zavrta in neredko zlorabljena. Edini način, da se izvijejo togim vzorcem, ki so jim vsiljeni, vidijo v tem, da jih 'osvobodi' nek barabin. Ne uživajo v nasilju in ponižavanju, preziru in izkoriščanju. Hočejo le, da dan ne bi bil enak dnevu. Danes hočejo garati, se jutri zabavati, nato pa ves dan spati. Danes biti tukaj, jutri tam. Danes imeti za izziv to, jutri nekaj drugega. In ne vedeti, kje bodo čez nekaj mesecev ali let ter kaj bodo takrat počela …

Navsezadnje šolarkam in šolarjem za zgled vsiljujemo barabe – krvoločne zgodovinske vladarje, obenem pa zmajujemo z glavami, ko se navdušujejo nad superjunaki in pošastmi … Poučujemo jih o veličini zapitih pedofilskih pesnikov, katerih opus je povozil čas, popevkarje, ki jih čislajo, pa označujemo za razvratne narkomane … Skupaj gledamo vesterne in akcionerje, kjer potepuh pride, razbije pol mesta in pobije kup ljudi, s tem reši svet in odide v sončni zahod, nato pa jih oštevamo, ker se potepajo in počnejo neumnosti … Za nameček pa jim očitamo, da so zmedeni in ne vedo, kaj hočejo od življenja …

Namesto da šolarje oštevamo zaradi neodgovornosti in zapravljanja časa, bi se morali zgledovati po njih in se vprašati: »Kaj zares želimo početi?« »Kako želimo to početi?« »Kaj bi radi v življenju še doživeli?« »Kako bomo to dosegli?« Računi in drugi stroški, dolžnosti in obveznosti niso dober izgovor. Ovirajo nas, ne pa tudi onemogočajo. Kaj ti bo napredovanje v višjega svetovalca I, če si si odrezal sanje? …

V Cesarjevih novih oblačilih so meščani in dvorjani fantku prisluhnili. Zato je to pravljica. V resnici lahko govori na milijone otrok; preveč smo obsedeni s prebijanjem skozi dan in mesec, da bi nam prišlo do živega. Nočemo sprememb, ker spremembe pomenijo, da smo se zastonj žrtvovali rutini …