V 20-ih letih 21. stoletja je v sicer nepomembni balkanski državi prišlo do zanimivega poskusa. Država se je razcepila. Manjši del je postal čista fašistična država.

Kako je prišlo do tega? Na svetovni ravni je začetek tega obdobja zaznamovala koronavirusna bolezen. V omenjeni državi so bile na oblasti stranke z značilnimi nazadnjaškimi težnjami. Razsajanje bolezni so izkoristile za razsajanje svoje oblasti na načine, ki so običajni za fašistične vladne ustroje. Posebnost te vladavine je bila, da je užalila, prestrašila, spravila v denarno stisko in za sovražnike proglasila tako rekoč vse državljane, razen dejavnih članov in podpornikov vladnih strank – tudi mnoge volilce teh strank.

Na naslednjih državnozborskih volitvah so zato oblast prevzele druge stranke. A prevzem ni bil lahek. Stara oblast je delo nove ovirala na vse mogoče in nemogoče načine. In prebivalstvo je bilo razdeljeno. Nekatere ločnice so obstajale že pred boleznijo. Med boleznijo so se okrepile in nastale so nove. Nasilje med ljudmi je naraščalo. Volitve tega razkola niso ustavile. Kmalu je postalo jasno, da je sobivanje vseh državljanov na skupnem ozemlju nemogoče. Razlike v predstavah, kako naj se država razvija, so bile prevelike.

Pojavila se je zamisel, katere avtor ni znan; bolj ali manj utemeljeno si jo lastijo vse stranke, ki so bile takrat v skupščini. Znano je, da se je zamisel razširila kot požar. Ljudje, ki se sicer niso strinjali skoraj o ničemer, so se strinjali, da je to rešitev.

Zamisel je bila, da se ljudem, ki niso pripravljeni sobivati z nikomer, razen s sebi enakimi, to omogoči. Treba bi jim bilo nameniti del države, ki ga lahko naselijo in tam ustanovijo svojo državo. Po dolgih pregovarjanjih in prerekanjih so določili, da desna (vzhodna) stran države pripade desničarjem. Izsilili so si tudi dve manjši ozemlji na zahodu – gorsko dolino in severno steno najvišje gore –, ki sta imeli zanje simbolni pomen.

Vsi vzhodni nedesničarji, pa tudi desničarji drugih ver in narodnosti, so se z mešanico žalosti in olajšanja preselili na zahod. Njihove domove so prevzeli samozvani »domoljubi«. Življenje na zahodu se je kmalu utirilo v običajnosti, zaradi katere je bila ta država ves preostali čas svojega obstoja nepomembna. Oči vseh pa so bile uprte na vzhod.

Tam se je začelo z zanosom. Vsi so pripadali istemu narodu, govorili isti materni jezik in pripadali isti ločini krščanske vere. Moški so opravljali moška dela, ženske pa ženska. Vsi so jedli meso in nihče ni odklonil kozarca vina. Umetniki so delali jasne, preproste in lepe reči v skladu z izročilom, ki jih je razumel vsak otrok. Teoretikov ni bilo; vsi strokovnjaki so imeli praktična znanja. Delalo se je: gradilo se je, kmetovalo, ustvarjalo v delavnicah in tovarnah, streglo v gostilnah in trgovinah. Notranjega sovražnika ni bilo, zunanji pa ni predstavljal grožnje.

A to je trajalo kratek čas. Prej kot v enem letu so pričeli v zahodni del nekoč skupne države kapljati begunci. Nekateri so pripovedovali o nasilju na delovnem mestu: da so morali delati vedno več za vedno manj denarja, v nevarnih in zdravju škodljivih razmerah, da so se delodajalci in sodelavci izživljali nad njimi. Drugi so povedali, da se je uradništvo razmahnilo in da potrebujejo papirje za skoraj karkoli. Papirji da stanejo in treba je podkupiti uradnike. Tudi zdravljenje, šolanje in druge javne storitve stanejo. Ustanove, na katero bi se lahko pritožili, ki bi jim nudila pomoč in zaščito, pa enostavno ni. »Če ti kaj ni prav, lahko greš na zahod!« je bil najpogostejši stavek.

Neke noči pa so vzhodnjaki nenapovedano zaprli meje. Postavili so ograje in nastavili stražarje. V državi je izbruhnilo nekaj uporov, ki sta jih policija in vojska krvavo zatrli. Večina tujih poslovnih partnerjev se je umaknila. Oblast je poiskala pomoč pri vladarju velike sosednje države – enem redkih, ki jo je podpiral. Iz te države so prišli vlagatelji in kupci podjetij v težavah, kmetij, tovarn. Pripeljali so vodilne delavce, vsiljevali svoj jezik, svoje izdelke, hrano in običaje.

Večja skupina vplivnih domoljubov se je temu uprla. Na svojo stran so pridobili večino policije in vojske. Pričela se je vojna. Večji del ozemlja je zavzela sosednja država, manjši del pa je s hudimi izgubami ohranil samostojnost.

A na tem ozemlju ni bilo več delujočih tovarn. Domove in kmetijske površine sta zdelali vojna in suša. Denarja ni bilo. Ničesar ni bilo. Državljani so spet množično prihajali na zahod. Nazadnje je vlada uradno zaprosila za pripojitev k nekdanji državi. Sprejela je vse pogoje.

Poskus čiste fašistične države je trajal sedem let in pol. Terjal je 15.000 življenj, uničeno infrastrukturo in izgubo dveh tretjin ozemlja. Vsi njeni državljani so priznali, da je bil poskus v celoti polomija. Le glede razlogov se niso strinjali …