{facebook http://za-misli.si/images/eva.jpg}

Spoštovana poslanka Eva Irgl, predsednica državnozborskega odbora za delo, družine, socialne zadeve in invalide,

žal mi je, da vam moram tako neposredno povedati, da ne razumete, kaj počnete in za kaj se zavzemate. Iskreno sem zaskrbljena in obžalujem, da ne dojamete v kaj pomeni neodvisno življenje in čemu služi osebna asistenca. Priročnik, ki ste ga dobili v roke je namenjen temu, da ga preberete, ne pa, da se z njim v roki zgolj slikate. Osebna asistenca ni ”skrb za ljudi”; prav nasprotno, gre za to, da se rešimo pokroviteljstva in skrbi drugih, ki mislijo, da delajo dobro za nas in v našem imenu. V čem in s čim nam vi lajšate življenje? V čem je vaše življenje drugačno od mojega; boljše ali slabše? Poskusite si na to vprašanje odgovoriti!

Vem, da je moje življenje veliko bolj pestro, smiselno, aktivno in polno kot mnoga od vas, spoštovane poslanke in poslanci! Ne dovolite si imeti usmiljenja ali pomiljevanja, ker je to skrajno ponižujoče in žaljivo! Ob poslušanju vaših razprav v DZ razumem, kako daleč stran smo od razsvetljenega sveta; kako smo ujetniki ideoloških neplodnih razprtij in kvazi humanističnih blodenj.

Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osebni asistenci povzročajo veliko razburjanja in strahov. Kot resni in dolgoletni izvajalci čutimo zavezo, da opozarjamo ter vztrajamo na odpravi pomanjkljivosti, anomalij in možnosti zlorab – tako vsebinskih kot posledično tudi finančnih. Naša skrb gre predvsem v smeri zaščite uporabnikov; da ti ohranijo svojo neodvisnost, avtonomijo ter aktivnost, za katero smo se toliko let neusmiljeno borili. 

Osebna asistenca (OA) je utemeljena v 19. členu Konvencije o pravicah invalidov; ni nikakršna socialna pravica družinam ali posameznikom! In prav na tem nerazumevanju emancipatoričnih temeljev te pravice sloni zaskrbljenost staršev ter skrbnikov, ki nočejo razumeti, da je treba v korak s časom.

3. člen ZOA namreč govori, da je potrebno spoštovati neodvisnost uporabnika. Družinski člani pa si nemalokrat urejajo predvsem svoj status in finančno stanje, s čimer uporabnika potiskajo v nedopustno (so)odvisnost, kar je ravno nasprotno z namenom in definicijo samega zakona.

Konflikt interesov med družinskim članom (nemalokrat hkrati tudi zakonitim zastopnikom), izvajalcem storitve oz. osebnim asistentom v eni in isti osebi je več kot očiten in prav zato, nedopusten. Predlagali smo, da se omeji zaposlovanje osebnih asistentov na zgolj enega družinskega člana,  dokler se ne uredi status družinskega pomočnika in se ga finančno izenači z osebni asistentom. Uporabnik v okolju družine zelo težko ali celo nikoli ne more vzpostaviti svoje neodvisnosti, saj mu njegovi asistenti, ki so hkrati tudi družinski člani, pogojujejo način njegovega življenja. Nemalokrat je uporabnik njihov nemočni talec, saj so finančno in čustveno soodvisni od njega oz. plače, ki jo prejemajo za svoje delo. Osebni asistent, ki ni družinski član, je v tem odnosu praviloma v podrejenem   položaju, saj se mu nalagajo delovne naloge, ki pogostokrat zajemajo gospodinjsko pomoč ali čistilni servis. Je v podrejenem položaju znotraj družinskih odnosov in dobiva navodila za delo s strani družinskih članov namesto, da bi delal zgolj in samo po navodilih uporabnika.

Zgovorno je dejstvo, da mnogi koordinatorji na Centrih za socialno delo (CSD) pričajo o pritiskih, pogojevanju in izsiljevanju družinskih članov, ki so tudi asistenti, za delo v času, ko so ure najbolje plačane (nočno delo, nedelje, prazniki in ostali dodatki).

Najhuje pri vsem skupaj pa je dejstvo, da se življenje za uporabnika v ničemer ne izboljša; v nekaterih primerih celo nasprotno. Namesto, da bi postal bolj neodvisen na različnih področjih (npr.: se zaposlil in postal tudi finančno neodvisen), ostaja ujetnik starih okvirjev. Škandalozen dokaz za to, je pogosta praksa staršev, da uporabnika, ki obiskuje Varstveno-delavni center (VDC), iz slednjega izpišejo, zato da lahko koristijo ure asistence kot zaposlitev za enega od staršev. Ti dve storitvi se namreč odštevata, kar pomeni, da oseba v času, ko je v VDC-ju, ni upravičena do osebnega asistenta. Tako uporabnika popolnoma izolirajo in osamijo, s čimer mu odvzamejo še tisto malo družabnega življenja, ki ga lahko ima.

Izvajalci osebne asistence morajo izpolnjevati dodatne strokovne pogoje za vpis v register na MDDSZ. Izkazovati morajo ustrezne strokovne kompetence, znanje in reference.

Mnogi, ki so postali izvajalci namreč sploh ne razumejo storitve osebne asistence oz. neodvisno življenja uporabnika. Poljubno si osebno asistenco razlagajo in interpretirajo, saj ni bilo nobenih filtrov npr. preizkusov usposobljenosti, nobenih kriterijev in nivojev potrebnega znanja, vsak, ki se je prijavil kot izvajalec je to avtomatično in neproblematično tudi postal. Eden največjih izvajalcev v Sloveniji je eklatanten primer tega. Zavod osebna asistenca Pomurja (ime, ki je navedeno v registru izvajalcev) oz. Društvo paraplegikov Prekmurja in Prlekije , ki po potrebi deluje kot zavod drugič pa kot društvo in prejema tudi s FIHO znatna sredstva; gre za dvojno financiranje?  V tem društvu očitno ne vedo, kaj delajo in počno.  Zgovoren je tudi podatek, da je v Prekmurju delež upravičencev do osebne asistence praktično enak kot v osrednjeslovenski regiji.

Pomembno je poudariti, da je bilo v delovni skupini na MDDSZ že pred meseci usklajeno besedilo oz. predlog, da osebno asistenco opravlja največ en družinski član uporabnika. Vendar je bil ta predlog enostransko spremenjen  (v dva dopustna družinska člana) in brez obvestila vsem tistim, ki so sodelovali v delovni skupini in imena katerih so navedena tudi pod predlogom zakona. Po mojih informacijah sta zato spremembo vplivali predvsem Eva Irgl in Iva Dimic; z obema smo o tem imeli tudi razgovor, a sta še dalj vztrajali, je za enkrat to najboljša možna rešitev za vse. Kaj naj bi to pomenilo, se ne ve; gre morda za usmiljenje, pokroviteljstvo, prizanesljivost ali politične točke? Takšna razlaga lahko izhaja samo iz nerazumevanja, čemu dejansko služi osebna asistenca in neodvisno življenje. Sprememba je najverjetneje posledica pritiskov staršev in drugih lobističnih interesnih skupin, saj je minister Janez Cigler Kralj pred meseci prosil za neposredno podporo in dodatne argumente, ki naj podprejo spremembo zakona tako, da se bo izvajanje osebne asistence omejilo  na enega družinskega člana.