V osrčju vsakdana

se bohoti virus,

zažira se v otopela telesa

in ta nevidni sovražnik

nam mrači um.

Doma je zmeda:

tipkovnica na ekranu

igra samo nasilne igre,

igralec kolne in kriči

na neobrit obraz,

ki nenehno

prižiga in ugaša televizor;

obupana gospodinja se išče

v smrdeči kuhinjski posodi

in čaka na nekoga,

ki bo očistil nesnago ...

Vsepovsod  

so prazne steklenice,

veliko dima,

cigaretnih ogorkov.

Sovražnost se širi,

rojevajo se nasilna dejanja.

V bolnišnicah

se dogajajo drame:

zmanjkuje postelj,

sobe so prepolne bolnikov

in v intenzivnih oddelkih

ljudje še vedno umirajo.

Ustrahovani in negotovi

osebki se zavedajo,

da jim je covid ukradel srečo,

radost življenja in sanje.

Vedo, da so izgubili svobodo

in da politika igra

nepošteno igro.