Težko je verjeti, da se tudi pri nas ne najde kakšna večja skupina nravstvenih zdravnikov, virologov in epidemiologov prezračenega uma, ki bi – kakor se to množično dogaja marsikje po svetu – nasprotovali vsemu kar trobijo politični režimi in z njimi režimske medicina, virologija, epidemiologija in zlasti farmacija.

Zgleden primer "uspešne" kampanje cepljenja je Izrael. Tam je bila do maja letos z drugim odmerkom cepiva precepljenost odraslih domala 100%. In rezultat? Zdaj imajo tam svetovni statistični rekord v odstotkih med obolelimi. Preverljivo. In potem ti naš minister za zdravje na ves glas daje Izrael za zgled.

Vprašanje je, kaj je šlo narobe? Še bolje, kaj sploh je posredi?

Ponudijo se 4 logični odgovori, ki so hkrati vprašanja:

1. Je to naivnost ali celo nevednost stroke in s tem slepo zaupanje farmaciji? Prej NE kot JA.

2. Ali je nemara tehnologija dospela že tako daleč, da je lahko s pomočjo psihotronike sprogramirala del uma tistih, ki so edini vprašani za strokovne razlage, pojasnila ali trditve, da je nekaj samo tako in tako in nič drugače? Da se razumemo, kakor potekajo dogodki in stvari, ne gre za zmanipuliranost, gre za sprogramiranost njihovega uma. Torej prej JA kot NE

3. Če je posredi pri večini vpletene politike in stroke samo stvar provizij – je lahko kaj bolj sprijenega? Da, tudi to je mogoče.

4. Na kar bo malokdo tvegal pomisliti, kaj šele, da bi kdorkoli utegnil sploh sprejeti, pa je nekaj stežka ovrgljivih dejstev.

Do česa se je človek pripeljal? Si pravzaprav dovolil postati, kar pač predstavlja moderna civilizacija. Do prav nič drugega kot do religioznega in materialističnega bitja, kjer velja samo en temeljni nazor: "Jaz, mene, meni, moje." Hja, s takšnim nazorom, ki so v bistvu le lakomna hotenja in brezbrižna oholost do narave, lahko v kratkem uniči planet in s tem tudi sebe.

Po drugi strani pa je – vprašaj kogarkoli – vsak ali najpoštenejši ali predobrega srca ali nič in nikomur zlega hoteč ali pa ga tepe, ker vse pove odkrito in po resnici, vsak je pristen, kajti: »Sem to, kar sem ...« Kar je docela zmotno. Dejanskost bi se morala vprašati: »Kaj je to, kar nisem, a si domišljam, da sem?« Vendar tega vprašanja ni. Navsezadnje ga psihologija skoraj prepoveduje. Jasno, saj je najtesnejša roka še posebej krščanske religije. Zato na vsakem koraku slišiš le maloprej rečeno. Skratka, same prijetne, ena sama namišljena nedolžnost o samem sebi. V praksi je kajpak govora o eni sami čistosti, vrlosti, poštenosti, o najvišjih tzv. moralnih vrednotah.

Že površen pogled pa pravi, da se tako do sočloveka kot narave dogaja prav nasprotno.

Quo usque tandem abutere, Catilina, patienta nostra? (Po naše: "Kako dolgo boš, Katilina, zlorabljal naše potrpljenje?") Vprašanje je Katalini postavil Cicero v senatu. Katilina je namreč po vsej sili želel odpraviti republiko. Enako in povsem legitimno bi lahko vprašala Zemlja vse človeštvo. 

Marsikateri bralec teh vrstic je seznanjen o najbolj osovraženem obelisku v ZDA, ki so ga postavili okoli 60 let nazaj. Na njem je zapisanih 10 točk. V eni od njih beremo, da je treba človeštvo zreducirati na 500 milijonov.

Je to, kar dogaja zadnje čase, prav to?

Streljati vsepoprek kajpak ne gre. Izmisliti si moraš kaj drugega. Še najprimerneje je usekati po zdravju ljudi. In tudi čez noč ne gre. Torej postopoma. Po etapah. Ena se povsod po svetu dnevno izvaja že vsaj 25 let. Pogled v nebo pove marsikaj. Še predsstavljati si ne moremo kaj vse so v tem času zmetala letala na nas. Med drugim raznorazne strupe, škodljive elemente, težke kovine in zanesljivo še kaj. Če k temu pridodamo še marsikaj v hrani in pijači, dobimo koktajl, čemur "verodostojna" znanstvena stroka pravi virus. Ta koktajl je v prvi vrsti namenjen ljudem z oslabelim imunskim sistemom. Naslednja etapa so testi s palčkami. O vati na vršičku niti sledu, je pa v njem marsikaj. Od grafena, hidrogela, raznih nanodelcev in česa še ne. Naslednja etapa je klinično nepreizkušeno gensko cepivo. Za Izrael smo že slišali, kako in kaj, koliko cepljenih punc bo lahko sploh mamic, se bo še videlo.   

Nekam težko bi vse to skupaj in načrtoval in izdelal kak ključavničar Polde. Pač pa imamo en kup sprogramiranih silno uglednih doktorjev in profesorjev, inženirjev, farmacevtov, računalničarjev ... Brez sedme sile tudi ne gre, pa imamo sprogramirane predvsem najbolj uveljavljene novinarje. Njim se vendar mora verjeti, saj so tako verodostojni. Za nameček so tu še ljudje z vrha sodstva, vojske in policije – kdo ti kaj more, a? 

Se vsi našteti vpleteni v ta projekt vsaj tu in tam vprašajo, kaj počenjajo?

Ne morejo se več. Saj so sprogramirani. Noben dobro načrtovan in napisan ter logično stestiran računalniški program se nič ne sprašuje. Dela le in samo tisto za kar je sprogramiran.      

Navsezadnje, kako neki bi program sam zase vedel, da je program? Saj je ni stvari same na sebi, če malo zajadramo v čisto filozofijo. Zato se tudi ljudje, ki so sprogramirani, ne zavedajo, da so sprogramirani. In če k temu dodamo še možnost, da program vpliva tudi na center njihove empatije, kaj češ lepšega za projekt.

Še sreča, da jih ni minil sarkazem. Kako drugače bi glavni govorec rekel ekipi pred snemanjem: "Pejmo se mal hecat." Sarkazem lahko v perspektivi zamenja čisto veselje. Saj plan govori tudi o tem, da se necepljene pošlje v taborišča, se jih razglasi za izbrisane in se jim odvzame vse premoženje.

Nismo torej daleč od tega, da se bodo glavni sprogramiranci v kratkem oklicali za viteze, barone, nemara nekomu celo šine v bučo, da se okliče za carja.