Na področju covid politike se dogaja pravi kaos in razumljivo je, da ljudje ne vemo, kaj je prav in kaj je narobe. Obstajajo mnoga vprašanja, ki še vedno nimajo odgovorov, obstajajo »krivci«, ki so zaradi nepravilnih odločitev povzročili preveliko število mrtvih in obstajajo strokovnjaki, ki imajo nasprotujoča si mnenja in se ne upajo (ali ne smejo) soočiti v javnih medijih. Obstajajo pa tudi junaki, ki so se spopadali z »nevarno« boleznijo in pa t.i. »vojni dobičkarji«, ki so na lahek način prišli do svežih milijonov, nekateri globalno tudi do milijard. V zdravstvu in sorodnih službah so menda bili tudi takšni, ki so si (brez občutka krivde) delili dodatke k plači, do katerih niso bili upravičeni.

Nekateri ljudje so prestrašeni, drugi apatični, neodgovorni in sebični. V zraku ni nobenega optimizma. Čudno! Vlada in mediji že poldrugo leto bruhajo grozljivke in prikazujejo vedno enake slike, s katerimi hranijo strahove, krivijo hrbtenice in spodbujajo jezo. Vladni »semafor« pa je poveličan kot edina rešitev na obzorju apokalipse. V družbi se že močno čutijo posledice restriktivne politike, ki s svojimi ukrepi povzroča nemir. Ljudje se upirajo ukrepom in imajo tudi zelo drugačna videnja. Še vedno pa je virus tu in nas ogroža, in še vedno ostaja vprašanje, kako preprečiti njegovo širjenje, ki z dneva v dan jemlje človeška življenja predvsem tistih, ki imajo pridružene bolezni  in drugih nemočnih. Ali je bil čudoviti človeški organizem res narejen tako, da ga lahko zaščiti le kemija in odvzem svobode? Ali je to nekaj, kar bi nas moralo skrbeti?

Skrb vzbujajoče je ozadje covid ukrepov, ki človeku jemljejo vse oblike svobode: demokracija je postala samo še zapisana beseda v Ustavi, ni več udeležbe pri odločanju in kreiranju politike, človek je postal čreda, ki jo gospodarji počasi zapirajo v »staje« in v družbi so se pričakovano začele delitve na naše in vaše. »Humani in nujni« vladni ukrepi fizično izčrpavajo gospodarstvo: ni dela, ni prihodkov, ukinjajo se delovna mesta, vedno več je brezposelnih, revnih, denar izgublja na vrednosti in vse se draži. Mali človek postaja suženj 21. stoletja. Vsi dosedanji ukrepi imajo prizvok fašističnega režima z namenom, da se utiša in uniči zdravo jedro družbe. Kapital in država s svojo politiko nista več naš zaveznik.

Prišel je čas odločitve in zahteve po odgovorih. Odločiti se moramo vsak zase, kaj je zares pomembno in  nas bo rešilo okovja, ki nas vedno bolj stiska. Ne samo posamezniki, vsi moramo ukrepati takoj, vsi smo dolžni sodelovati – potomcem ne smemo zapustiti take dediščine. Ne dopustimo, da se zgodi KONEC.