Ne vem, zakaj so tako rekoč vsi, ki govorijo in pišejo o prihodnosti življenja na Zemlji, prepričani, da lahko človeštvo prepreči uničenje življenjskih pogojev, ki ga je povzročilo. Ja, lahko bi ga preprečilo – ampak potem ne bi bilo človeštvo … To je, kot bi bogatašem naložili zmanjšanje premoženjskih razlik, kapitalistom ustavitev gospodarske rasti ali svečenikom vzpostavitev posvetne družbe. To je, kot bi generalom zaupali, da izurijo vojake v samostojnem mišljenju, psihopatom, da poskrbijo za dobre odnose, ali nasilnežem, da ljudi mojstrijo v sočutju … Kot bi volkovom prepustili pasenje ovac ali lisicam bdenje nad varnostjo v kurniku …

Celo Slavoj Žižek se pridružuje množici verujočih, da lahko človeštvo karkoli reši. V Mladininem članku nam ponudi dve možnosti: skupinski samomor in nekakšen vojni komunizem. Tudi on je – kot dosleden modroslovec – v svojih razpredanjih povsem prezrl človeško naravo. Skupinske samomore izvajajo zgolj pripadniki čudnih verskih ločin, ki niso zdravi, če se z dušo, telesom in denarnico ne podredijo prvemu mimoidočemu psihopatu, pripravljenemu nase prevzeti težko breme razmišljanja in odločanja o njihovih življenjih. Takih ljudi ni malo. A tudi če bi vsem dodelili ustrezne psihopate, ki bi jih prepričali v samomor, bi to prineslo zgolj malo manj neumnih ljudi, ne pa tudi manj ogljika ter več žuželk in ptic v zraku. Vojni ustroj družbe pa se vzpostavi sam od sebe, vendar ne v miru, ampak šele globoko v vojnih razmerah – in nikoli ne vsebuje enakopravnosti. Vojne razmere zahtevajo hitrost in učinkovitost, ta pa je mogoča le, če peščica ljudi odloča, množice pa to brezprizivno izvajajo. Kot naprednjak bi g. Žižek moral vedeti, da bi še regrat izumrl, preden bi se okoljevarstveniki brez odločnega šefa uspeli zmeniti, na kakšen način naj ga ohranijo za prihodnje rodove …

Prihodnost je, žal, samo ena: s kapitalizmom bomo nadaljevali, dokler bo šlo. Ko ne bo šlo več, ga bo nadomestilo nekaj drugega. Na začetku se bo morda zdelo boljše od kapitalizma. A kmalu bo to še en nepopravljivo zgrešen ustroj družbe, kjer bo večina ljudi garala za malo več kot golo preživetje, da bo manjšina lahko živela v razkošju, vsi skupaj pa bodo uničevali naravo, kolikor je takrat še sploh bo. In če bo ta nov ustroj družbe po nekaj stoletjih nadomestil še bolj nov, bo enako – dokler človeštvo ne izumre. Ne vem, zakaj mislečim ljudem to ni jasno. Res ne vidijo ali nočejo videti, ker je preveč grozno? …

Če hočemo predvideti prihodnost, moramo pogledati preteklost. Velikanske razlike med ljudmi so bile od začetkov kmetijstva vedno in povsod. Eni so imeli oblast, vpliv in dosti preveč vsega, drugi so – ujetniki verig ali pravil, odvečni in odrinjeni – živeli v pomanjkanju. Tisti vmes so služili denar za bogataše, tlačili reveže in se pridušali, kako vse skupaj slabo deluje. Uničevanje narave je še starejše. Na vsakem otoku ali celini, ki smo jih naselili, smo v kratkem času iztrebili večino velikih živali. Mnogim manjšim smo s požiganjem in nastavljanjem pasti povzročili obilo gorja. Ko smo začeli kmetovati, pa smo vse to stopnjevali – vse do množičnega izumrtja, ki je trenutno v teku.

Ja, tu in tam je kakšna skupina ljudi zaživela v bolj smiselnih, učinkovitih in enakovrednih odnosih ali se lotila obnavljanja narave. A te skupine so bile vedno majhne (nekaj deset ali nekaj sto ljudi) in kratkotrajne (nekaj let ali desetletij). Vsi veliki družbeni ustroji v zgodovini, ki zajemajo več kot nekaj sto ljudi, neizogibno vsebujejo večvredno manjšino, manjvredno večino, skreganost s pametjo in izkoriščano naravo. To velja za plemenske in krajevne skupnosti, vojske, velika podjetja in države.

Zakaj bi bilo zdaj naenkrat drugače? … Ja, ko nam bo voda vztrajno in nadležno tekla v grlo, bomo pričeli reševati svet. Reševali ga bomo na ravni skupnosti, reševale ga bodo vojske, velika podjetja, države in naddržavne tvorbe. A reševali ga bomo, kot smo počeli vse doslej. Polno velikih besed in smelih načrtov bo. Besede bodo požrte, načrti pa 'prilagojeni'. Odločali bodo tisti, ki ne bodo neposredno prizadeti. Odločali bodo, kot se bo zdelo prav njim, ne kot bi bilo najbolje. Če bodo prizadeti, se bo prvenstveno reševalo njihove težave, tudi če bo tisti hip kje drugje to bolj nujno. Ko bo virov premalo, jih bodo imeli odločevalci še vedno preveč. Nekatere vire bodo raje prepustili uničenju, kot da bi z njimi pomagali …

In nenazadnje: ko bo tako hudo, da bo človeštvo moralo reševati lastno rit, bo poskrbelo zase in se ne bo prav nič oziralo na naravo. Reševali se bomo iz ujme v ujmo, smeti, ki bodo pri tem nastale, in druge neuporabne ostanke civilizacije pa bomo prepuščali naravi.

Kot ljudje v skladu s človeško naravo bo tudi narava še naprej delovala po zakonih narave. Podnebje se bo segrevalo, ujme se bodo gostile, vrste bodo izumirale in morja bodo naraščala – vse to še dolgo potem, ko se bo ustavil kapitalizem, ko bodo trgovske poti zamrle, ko bo vsak od nas prepuščen na milost in nemilost krajevnemu gospodarju vojne ali pa bo sam ta gospodar. Tudi množice beguncev, ki bodo v iskanju svobode in miru preplavile trenutno nenaseljeno divjino, se bodo prisiljene povezovati, oboroževati in pustošiti …

Ni odcepov. Vse poti vodijo v pekel.