Olimpijada deli človeštvo. Najprej ga deli na državljane in ekonomske migrante proti beguncem in ljudem brez državljanstva. Državljani pišejo zgodovino svoje domovine. Ekonomski migranti v domovini nimajo za burek, zato si poiščejo novo. Značilen ekonomski migrant je 'naš' Mark Tobey, ki je nasledil že pozabljenega košarkarskega 'kdor ne skače ni Sloven'ca' Anthonyja Randolpha (ki se najbrž tudi sam komaj kdaj spomni, da je tudi Slovenec). Begunci in izbrisani pa so na olimpijadi samo zaradi solzavih zgodb in razen svoje prihodnosti ne rešujejo ničesar …

Naslednja delitev je po spolu. Moške panoge so osnovne. Ženske so okrasni pridevek. Ženska tekmovanja gledamo samo, kadar nastopajo 'naše'; moška gledamo, ker je olimpijada. Ljudje, ki so spremenili spol, in ljudje, ki so se rodili v spolu, ki ni ne moški ne ženski, imajo težave in jih povzročajo tudi organizatorjem. Kot drobec nadarjenih beguncev in izbrisanih je tudi nekaj njih na olimpijadi samo zato, da si ti lahko čestitajo, kako so strpni in v koraku s časom.

Tretja delitev je po statusu invalidnosti. Če ga nimaš, si polnopravni udeleženec prave olimpijade. Če ga imaš, ti je na voljo zgolj poolimpijada. Prideš, ko vsi pomembni odidejo in je zgodovina za tisto poletje ali zimo že napisana …

Olimpijada je tudi pristranska. Športnikom iz manjših držav se je lažje uvrstiti nanjo, kot športnikom iz držav z veliko prebivalci. Ni važno, kako dober si, ampak tudi, čigav potni list imaš. Če ga ne bi posvojili, bi Mark Tobey v svoji pravi domovini lahko le sanjal o nastopu na olimpijadi … Res pa so športnikom iz velikih in pomembnih držav sodniki bolj naklonjeni. Tudi zvezdnikom so bolj naklonjeni. Denar je tudi olimpijade vladar …

Ta je prav tako pristranska do telesne zgradbe športnikov. V nekaterih športih – na primer košarki ali metih – je ovira, če si premajhen. Ne moreš tekmovati z najboljšimi, tudi če si boljši od njih. V drugih – na primer gimnastiki ali pingpongu – pa te ovira velikost. Nekateri športi imajo zaradi tega kategorije … a spet od in do določene teže. Če te je premalo skupaj za najnižjo, te bodo premagovali. Če te je preveč za najvišjo, boš ti premagoval njih. Anamari Velenšek ni mogla do kolajne, ker je svoje mnogo težje tekmice komaj premaknila …

Zanimivo je, da na olimpijadi ni starostnih kategorij. Olimpijada je nestrpna do starejših. Obstaja mladinska olimpijada, ki je resen dogodek in predpriprava za pravo. Ko nekomu starost ne omogoča več kosanja s športniki v najboljših letih, pa mu preostanejo le ljubiteljska tekmovanja. Kdo pravi, da ljudje ne bi hoteli gledati svojih mladostnih junakov, kako pri 60-ih ali 70-ih še vedno dokazujejo svojo športno in človeško veličino? Bi, a kaj, ko so tako počasni ter s tisto zgubano in pikasto kožo nezanimivi za sponzorje …

Vse te težave so rešljive – kot vrsta bolj resnih težav, ki pestijo svet, a jih vplivneži nočejo rešiti. Na olimpijado bi se lahko uvrstili vsi, ki izpolnijo normo – ne glede na to, od kod so. Če bi v finalu tekli samo Kenijci ali smučali samo Avstrijci, bi bilo pač tako …

Večja težava je z reprezentancami – ker nimajo smisla, kot tudi države nimajo smisla. Ne more biti Luksemburg enakovreden Bangladešu – razen na papirju, ki vse prenese. Reprezentance – polne športnikov, ki si kruh služijo drugje ali so drugje odraščali – služijo zgolj napihovanju nacionalizma. Pika.

In ženske: bi lahko tekmovale skupaj z moškimi? Zakaj pa ne? Spolna delitev je bolj v naših opranih možganih kot v športnih telesih. Pri veliko športih bi bilo treba zgolj izračunati povprečno razliko v izidih in jo nekako upoštevati. Pri tekih in dirkah bi na primer ženske štartale prej, moški pa za njimi. Pri skokih in metih bi se dosežek enih ali drugih pomnožil s koeficientom razlike. V gimnastiki morda ne bi bilo potrebno narediti nič – le dovoliti enim in drugim, da nastopajo v istih panogah. Bržkone nastopajo v različnih le zato, da ne bi komu padlo na pamet, da bi njihove izvedbe primerjal med seboj …

V te preračune bi lahko vključili tudi spolne spreobrnjence in tretjespolneže – izmerili bi jim raven hormonov in jim dodelili mesto med ostalimi. Na podoben način bi lahko vključili tudi starejše in ljudi s statusom invalidov … Startali bi drug za drugim, v cilj pa bi prvi prišel zmagovalec …

Dvigovanje uteži bi brez težav odrešili kategorij in delitev. Dvignjeno težo bi delili s telesno maso športnika ter pomnožili z ustreznim spolnim, starostnim in invalidnostnim koeficientom.

Tudi pri borilnih športih bi lahko ubili vsaj dve muhi na en mah. Namesto da športniki svoja telesa napihujejo na zgornjo ali stradajo na spodnjo mejo neke kategorije, bi pač tekmovali z ljudmi ustrezne teže. Moški bi se borili z moškimi in ženske z ženskami, ki so na dan tekmovanja enako težki. Spopadali pa bi se tudi med seboj: nekoliko težje ženske z ustrezno lažjimi moškimi. Medalje bi si razdelili tisti, ki bi se najbolj gladko in z največ točkami prebili skozi določeno število bojev – tudi če se niso spopadli med seboj. Vsi bi se borili za iste tri medalje. Na koncu bi le eden z olimpijade odnesel zlato v judu, tekvandoju ali rokoborbi – in morda bi bila to celo ženska …

No, če bi bili na stopničkah trije zdravi moški, bi bilo to naravno stanje stvari. Tudi če bi se tam znašla kakšna ženska za okras dvema moškima ali vsaj zlat moški v objemu srebrne in bronaste lepotice, bi še šlo. Toda, a si predstavljate odzive na tekmo v kateremkoli športu, v kateri bi z vso svetovno konkurenco pometle Sahravijka brez nog, 69-letna Afriška Pigmejka in indijska hidžra?

Danes so dovoljene sanje … Jutri je nov olimpijski dan, ko bomo navijali za naše – lepe, mlade in zdrave bodoče invalide –, njihovim tekmecem in tekmicam pa pošiljali slabe misli … Živel praznik človeštva – miru, strpnosti in sodelovanja!