Babica rada pove zgodbo o fakturnem stroju. V podjetju, kjer je delala, so računovodske zadeve svojčas pisali na roko. Nato so jih šefi obvestili, da nabavljajo fakturni stroj, ki bo njihovo delo olajšal. Dali so jim vedeti, da bo potem kdo od njih morda odveč. Stroj je prispel. Sledile so dolge ure izobraževanja, kako z njim delati. Nato so sledili poskusi in napake. Stroj je res neznansko hitro izračunal in izpisal zadnji – najpomembnejši papir. A predpogoj je bil, da so bili vsi vhodni podatki brezhibni. Ena napaka, pa je bilo vse narobe. In vsemogočni stroj ni znal ugotoviti, kaj je narobe. Ljudje so morali preveriti vsak podatek posebej. Končni učinek nabave stroja je bil, da so vsi delali več kot prej in bi potrebovali še kakšnega sodelavca več.

To ni osamljena zgodba. Nekoč je uradnik pisal na roko in na pisalni stroj. Danes piše na računalnik. Vsi, ki smo na tej ali oni strani pulta doživeli eno in drugo, vemo, da je danes dela več. Nekoč je napisal ali natipkal svoje, kopija je nastajala sproti, mi smo se podpisali in vzeli en izvod, drugega pa je dal v arhiv. Danes en uradnik izdela program za pisanje obrazca. Drugi se tega nauči in izobrazi ostale. Ko ga ti začnejo uporabljati, ima kup napak, ki jih je treba odpraviti in ponoviti vajo. Ko zadeva končno deluje, mora uradnik še vedno napisati ali natipkati svoje (potem ko je računalniško preveril naš osebni dokument in odprl pravi program), sprintati dve kopiji (printer je v sosednji pisarni in že nekaj printa), ki ju mi e- ali s kulijem podpišemo, in eno dati v arhiv, arhivirati pa tudi tisto v računalniku in zapreti program. Pred vsem tem je moral nekdo izumiti, izdelati, preizkusiti in izboljšati računalnik, zbrati dovolj redkih kovin in drugih snovi, sestaviti dosti računalnikov, jih razvoziti po svetu in tam prodati.

»Tehnologija nas bo osvobodila dela,« pravijo. Pajade! Ravno toliko, kot nam bo gospodarska rast prinesla napredka in delovnih mest … »Tehnologija prihodnosti bo rešila vse težave.« Katere? Tiste, ki jih je tehnologija preteklosti povzročila in jih tehnologija sedanjosti napihuje? …

Poglejmo promet! Naši predniki so dali culo na rame in šli v svet. Dolgo je trajalo, a prišli so vsepovsod. Nato so si omislili konje, osle, jake, jelene … Šlo je malo hitreje in s kakšno culo več. A živali so morali ujeti, s skrajno močjo in krutostjo ubiti boga v njih, jih ograditi, hraniti in pojiti, zdraviti, varovati pred plenilci in jih gnati, da so hodile. Nato so naredili kočije. Nekdo je zbrano in globoko razmišljal, risal, modelaril in razpravljal. Posekal in obdelal je les, izkopal, očistil in obdelal rudo, vse skupaj sestavil, preizkušal in popravljal. Da bi zadeva kam prišla, je moral poti razširiti v ceste in jih – kot kočije, vprežne živali in cule – redno vzdrževati. Sledili so vlaki, avtomobili, letala … Samo tehnične risbe, potrebne za izdelavo letala, tehtajo več kot letalo. Res lahko stroji po njih izdelajo na tisoče letal. Ti stroji niso nastali sami od sebe. Tehnične risbe zanje niso lahke (v nobenem pomenu te besede). Zanje skrbijo in nad njihovim delom bdijo ljudje.

Tudi tehnologija prehranjevanja je 'napredovala' od lova in nabiranja do nakupovanja in mikrovalovke. Nekoč so se živali pasle, mi pa smo jih nekaj uplenili, pojedli, se vanje oblekli ter iz kože, kosti in kit izdelovali orodje. Živinoreja je prinesla osvoboditev dela v obliki vsakodnevnega pastirstva, mlekarstva, klavstva in kidanja gnoja ter 24-urnega živinozdravništva. Zdaj živinoreja zahteva 24-urno računalništvo, promet, strojništvo, gradbeništvo, oglaševanje in še kaj. O napredku kmetijstva sem že pisal.

Pa pustimo ob strani izdelke in si oglejmo storitve! Glasba je lahko petje in ropotanje, lahko je simfonija na nosilcu zvoka v predvajalniku in lahko je karkoli vmes. Leposlovje je lahko zgodba ob tabornem ognju, v usnje vezan rokopis v samostanski knjižnici ali skupek ničel in enic v e-knjižnici. Učenje je lahko opazovanje in posnemanje ali Univerza Harvard in CERN-ov laboratorij. Zdravstvo je lahko polaganje rok in zeliščni pripravki ali UKC. Druženje je lahko špricanje z vodo v bližnjem potoku ali chatanje med rojstnodnevno zabavo z animatorjem v obratu hitre prehrane. Tudi storitve so odvisne od izdelkov, njihov napredek pa od napredka izdelkov.

Naše osnovno orodje so roke. Roke izdelujejo orodja (ni enostavno). Roke z orodji izdelujejo še bolj imenitna orodja in stroje. Roke, orodja in stroji izdelujejo stroje, ki izdelujejo stroje, ki izdelujejo stroje, ki so se sposobni kakšno malenkost naučiti sami.

V čem je vabljivost tega početja, da se mu ne moremo upreti, čeprav nam prinaša vedno več in več vedno težjega in zahtevnejšega dela? V tem, da vsaka 'izboljšava' prihrani ogromno časa in truda, ki ga je za neko opravilo zahtevala prejšnja različica. Da sta njena izumitev in izdelava požrli več časa in truda, kot sta ga prihranili, pa očitno nihče ne računa.

Babičin fakturni stroj je hitreje računal in izpisoval. Avto nas hitreje prestavi na drugo mesto. Nakup hrane traja manj časa kot lov in nabiranje. Umetnost ima večje občinstvo. Znanost ima več povezovanja in poglabljanja ter manj podvajanja dosežkov. Le ubogi uradnik mora po zaslugi tehnologije isto reč delati več in dalj časa, obenem pa dobi še dodatno delo …

Za vsemi temi imenitnimi dosežki človeške civilizacije pa tičijo sužnji, tlačani, sluge in delavci, ki kopljejo, tolčejo, sekajo, režejo, vrtajo, pilijo, brusijo, upogibajo, sestavljajo, preizkušajo, prestavljajo, skladiščijo, prodajajo, popravljajo, prenavljajo, razstavljajo … Za vrat jim dihajo podobni sužnji, tlačani, sluge in delavci, ki mislijo, doženejo, načrtujejo, izobražujejo, obveščajo, usklajujejo, oskrbujejo, nadzorujejo, popisujejo, oglašujejo, prijavljajo, nagrajujejo, kaznujejo, sestankujejo …

Eni in drugi po osmih, desetih, dvanajstih urah odidejo od dela. Gredo k nekomu, ki je še na delovnem mestu. Tam za svoj s trdim delom prislužen denar nabavljajo zapletene izdelke ali se prepuščajo zahtevnim storitvam in govorijo: »To je dosežek! Koliko dela nam vse to prihrani …«